Ali proti Frazierju: Triler v Manili

Kaj se zgodi, ko se boksarja ne v resnici niti ne borita več za naslov svetovnega prvaka, ampak za to, kdo izmed njiju je večji? Kaj se zgodi, ko v ring ne prihajata po zmago, ampak prihajata po smrt in ko sta odločena, da bosta kvadrat resnice zapustila ali z dvignjenimi rokami ali na nosilih? In kaj se zgodi, ko prvega oktobra 1975 milijarda Zemljanov čaka na začetek velikega finala, zadnje izmed treh bitk? Zgodi se Triler v Manili. Veliko se je spremenilo od leta 1971, ko sta se Joe Frazier in Muhammad Ali prvič srečala v ringu. Frazier je izgubil naslov proti Georgeu Foremanu, v povratnem dvoboju ga je ugnal tudi Ali, ki pa je leta 1974 s trona presenetljivo zrinil Frazierjevega krvnika. 'Smoking Joe' se je vrnil z nekaj zmagami in si priboril priložnost za končni, tretji spopad, ki bo enkrat za vselej odločil, kdo je boljši boksar in večji mož. Organizacijo obračuna, ki je bil napovedan za 1. oktober, so sprejeli Filipini, kjer je vladal diktator Ferdinad Marcos. Filipinski voditelj je želel popraviti mednarodni ugled države, ki jo je pretresala gospodarska kriza in državljanska vojna. Ko sta Ali in Frazier prispela v Manilo, je še vedno veljala policijska ura, vendar je njuna prezenca prepričala komunistične upornike, da so za dobra dva tedna položili orožje in se iz hribov v civilni preoblekah podali v Manilo.

Triumfalen prihod
Zaradi Alija so spremenili uro pristanka letala v Manili. Na ulicah so ga pričakale nepregledne množice ljudi, ki so skandirale njegovo ime. Ker je Frazier prispel v večernih urah, je bil njegov sprejem veliko bornejši. Dva tedna v filipinski prestolnici pa sta bila za "največjega vseh časov" močno kaotična. Ali je namreč Marcosovi ženi Imeldi svojo ljubico Veronico Porche predstavil kot ženo, kar je tako razbesnelo Kahlilo Ali, da je ta priletela na Filipine in Alija (verbalno) napadla v njegovem apartmaju. Frazierjev trener Eddie Futch je ocenil, da Manila ni primerna za zaključne priprave, zato se je Frazierjeva ekipa umaknila v gore na obrobju mesta. Tam se je Frazier pripravljal na svoji poslednji naskok na vrh sveta. Živel je povsem asketsko življenje in več ur na dan v tišini razmišljal ter meditiral. 

Pekel v Manili
Ker je dvoboj zaradi časovne razlike in prilagajanja ameriškemu občinstvu bil na sporedu dopoldne, je bila vročina neznosna. Nekateri viri pravijo, da je bilo v filipinskem Koloseju, pod televizijskimi reflektorji čez 40 stopinj Celzija. Uvertura je pripadla Aliju, ki je Frazierja držal na drugem koncu svojih direktov. Zdelo se je kot, da Frazier nima kaj iskat v ringu s superiornejšim borcem. Aliju je šlo gladko vse do pete runde, ko so Frazierjevi brutalni napadi začeli učinkovati. Joe je namreč sistematično razoroževal Alija. Ciljal ga je v srce, jetra, ledvica in kolke. Na Alijevih bokih so nastali hematomi zaradi katerih se prvak ni mogel več premikati kot na začetku. Frazier ga je končno imel na muhi. Vse do enajste runde je Ali trpel nepredstavljivo agonijo. Po deseti rundi je močno izčrpan in pretepen trenerjem dejal: "Umiram. Tako zgleda smrt." Toda njegova ekipa mu je dejala: "Ne, ne umiraš, imaš še nekaj rund. Umreš lahko po 15. rundi!" In Ali je ugriznil v ščitnik ter našel dodatno moč s katero je začel vzpostavljati ravnotežje v ringu. Nihče izmed legendarnih šampionov se ni želel upogniti. Dvoboj je postajal tekmovanje volje in bojevnika sta bila po dvanajstih rundah povsem izčrpana, brez moči in dehidrirana. Frazier je pod očesom dobil veliko oteklino, ki ga je oslepila na eno oko. Razen trenerja  Futcha, takrat nihče ni vedel, da je Frazier več kot deset let boksal le z enim zdravim očesom, medtem ko je bil na drugega praktično slep! Sedaj, ko je imel poškodovani obe očesi, je Frazier vstopil v temo 13. runde. Silovita Alijeva desnica, je njegov ščitnik za zobe zbila v peto vrsto sedišč ob ringu. 14. runda je bila najbolj brutalna runda izmed enainštiridesetih, ki sta jih odboksala en proti drugemu. "Skoraj bi ga ubil, malo je manjkalo. V ringu sem videl človeka na robu smrti," je o Frazierju dejal Alijev zdravnik Ferdie Pacheco. Po štirinajstih rundah je bil rezultat izenačen. Dvoboj je postal bolj pomemben od življenja in smrti.  Vprašanje je bilo le, kdo se bo zlomil v zadnji rundi.
 
Drama vseh dram

Povsem onemogli Ali ima dovolj. "Angelo, konec je, snemi mi rokavice, ne morem več. Snemi mi rokavice, Angelo," ponavlja Ali. V nasprotnem kotu prav tako poteka vroča razprava med trenerjem in varovancem. "Ne, Eddie, ne! Ne moreš mi tega storiti. Hočem ga, šefe. Ne zaustavljal. Ne zaustavljaj borbe. Še vedno mi lahko uspe," Frazier roti svojega trenerja. Toda Eddie Futch, ki je videl pol ducata smrti v ringu zaradi posledic zadnje runde, se je odločil preslišati prošnje večnega šampiona. "Konec je. Nihče ne bo pozabil, kar si danes storil tukaj!" Iz oteklih, krvavih in slepih oči so pritekle solze. Futch je obvestil sodnika Carlosa Padillo o predaji in ta je oznanil konec dvoboja. Ali je vstal za sekundo, dvignil roke, se sesedel nazaj v stol in nato padel na tla. Zmagovalec ni mogel priti k sebi vsaj še teden dni po dvoboju. Uriniral je kri, slabo je videl, ni mogel normalno govoriti in hoditi pokončno. Tudi z njim je bilo konec. Oba borca sta zaradi smrtne izčrpanosti dobila mehurje po celem telesu. Po trilerju v Manili je Alijev kamp zapustil njegov zvesti zdravnik Pacheco, saj je Muhammad, kljub njegovim nasvetom, želel nadaljevati kariero.

Dvoboj je odšel v zgodovino, sovraštvo je ostalo. Joe Mohammadu nikoli ni oprostil za izrečene besede in izdajo njegovega prijateljstva. Ali se je opravičil Frazierjevemu sinu Marvisu, vendar je Joe dejal da to ne šteje, saj se ni opravičil njemu osebno. Ali je ob neki priložnosti - kljub temu, da ni zmogel pogoltniti toliko ponosa, da bi rivalu zares pogledal v oči - priznal svetu: "Če bi me Bog poklical, da bojujem zanj sveto vojno, bi ob sebi najraje imel Joea Frazierja!" Sedaj, ko je njuna sveta vojna mimo in prikovana v večnost stojita drug ob drugemu v boksarskih nebesih, sta Ali in Frazier eno, neločljivo in neponovljivo. Za vedno!