Deset let potem, ko sta domišljijo sveta prevzela Muhammad Ali in Joe Frazier, je boksarski svet stal na novi prelomnici. Tako kot leta 1971, je tokrat prišlo do dualizma na boksarskem tronu, le da je vso pozornost prevzela velterska kategorija, ki takoj za težko in ob srednji, slovi kot najbolj prestižna kategorija v vseh borilnih športih, saj je v njej konkurenca ponavadi največja. Pravico na prestol sta zahtevala dva borca, mlada prvaka in vzhajajoči zvezdi.
Sugar Ray Leonard, zlati deček in obraz ameriških sanj, je k olimpijskem zlatu dodal prvi profesionalni naslov, ko je ugnal Wilfreda Benitza in osvojil pas organizacije WBC. Trofeja mu je ušla iz rok po znamenitem spopadu z Robertom Duranom v Montrelu, a jo je v povratnem dvoboju dobil nazaj. Bil je brez dvoma najbolj karizmatičen in ovenčan borec tistega časa. »Bil je nekašen mini Ali,« je o njemu dejal boksarski novinar Larry Merchant.
Avtor priročnika za taktiziranje
Angelo Dundee, sicer tudi trener Muhammada Alija, je dvoboj med prvakoma odlašal vsaj eno leto. Menil je, da je bolje, da njegov varovanec Leonard še malo počaka, s tem pa ustvari veliko večje pričakovanje. A Leonard je vedel, da brez Hearnsa ne bo imel dvoboja, ki bi dokončna zaznamoval njegovo kariero. Angelo in Ray sta se na koncu strinjala, da je Thomas »The Hitman« Hearns njegova zadnja prepreka pred dosegom ne samo slave, ampak veličine. Kako ima lahko kategorija dva prvaka? Kdo je zares boljši? Pravijo, da je beseda najmočnejše orožje, toda ni besede, ki bi lahko dala odgovor na ta vprašanja. Zapeti so morale pesti. Finančno gledano, je takrat šlo za največji obračun v zgodovini boksa.
Televizijske pravice in nekaj več kot 25 tisoč prodanih vstopnic, so v blagajno prinesle 40 milijonov ameriških dolarjev. Leonard je prejel največji kos pogače. Njegov zaslužek, ki je tehtal 12 milijonov, je bil hkrati tudi največja plača, ki jo je katerikoli borec kdaj prejel za dvoboj. V Vegas je prišlo, kar 100 tisoč ljudi, pa čeprav so vstopnice že zdavnaj pošle. S tem obračunom je mesto v puščavi postalo in ostalo Meka boksa do današnjih dni. Svojemu heroju so se tja prišli priklonit številni navijači iz Detroita, ki so si pot in vstopnice plačali tako, da so zastavili svoje hiše, življenjske prihranke in prodali firme. Detroit je bil pripravljen na spopad stoletja, 300 milijonov ljudi po svetu je v napetosti sedelo pred televizijskimi ekrani.
Mejdan se je začel po pričakovanjih. Sugar Ray Leonard je krožil po ringu in čakal na priložnost, Hearns pa ga je zasledoval in napenjal smrtonosno desnico. V drugi rundi je Hearns pritisnil. Njegov levi direkt je vrgel Leonarda iz ritma in le stežka se je umikal desnicam, ki so sledile. Iz runde v rundo je oteklina pod njegovim levi očesom rasla in rasla, dokler mu ni močno omejila vidnega polja. Leonard je začutil, da more nekaj spremeniti, zato je v šesto rundo vstopil bolj odločno in sprožil silovit levi kroše, ki je zamajal Hearnsa. Leonard se je vrgel v napad in v Hearnsa spustil bliskovite udarce z največjo silo, ki jo je premogel. Hearns je bil na robu nokavta. Emanuel Steward je po šesti rundi skoraj zaustavil dvoboj, vendar misel na domače mesto in ljudi, ki so se zanj žrtvovali, je držala noge njegovega varovanca pokonci.
V osmi rundi je sledil popoln taktični preobrat. Borca sta zamenjala vlogi. Hearns je postal tisti, ki je boksal defenzivno z distance in prvič v karieri lebdel po ringu, Leonard pa se je spremenil v zver, ki besno zasleduje svoj plen. Hearns je znova držal vse niti dvoboja v svojih rokavicah, Leonard pa je bil zmeden in utrujen. Po dvanajstih rundah je na vseh treh sodniških lističih vodil »Hitman« Hearns. Do konca je bilo še devet minut.
»Zapravljaš priložnosti, sin!«
V odmoru med dvanajsto in trinajsto rundo, je Angelo Dundee, zavedajoč se brezizhodne situacije za njegovega borca, še zadnjič poskušal motivirati Leonarda. Okrcal ga je in izrekel znamenite besede: »Zapravljaš priložnosti, sin! Zapravljaš priložnosti!« Ray Robinsonov naslednik se je zdrznil in v trinajsto rundo krenil bolj odločno. Ob koncu runde je vidno utrujeni Hearns doživel prvi nokdavn. Rešil ga je gong. Leonard je vedel, da ima le še šest minut časa, da dokonča posel, saj je bila točkovna prednost WBA prvaka neulovljiva. Toda Hearns v štirinajsti rundi preprosto ni imel več moči in je podlegel Leonardovim silovitim udarcem. Pred klasičnim nokavtom ga je rešil sodnik, ki je prekinil dvoboj, ko je bil Hearns še komajda na nogah. Ray Leonard se je tako spektakularno rešil v zadnjem trenutku.
Tragedija, solze in nesmrtnost
»Imam občutek kot da sem razočaral sebe in svoje navijače. To je bil dvoboj, ki sem ga praktično že zmagal in dovolil, da mi uide,« je še danes povsem potrt Tommy Hearns. Kako bi ne bil? Detroti je z njim tisto noč živel in umrl. Ljudje so pristopali do njega in mu govorili: »Tommy, zakaj? Hišo sem stavil nate …« Nekateri obubožani prebivalci mesta so tvegali vse in izgubili vse. »Jokal sem cel večer in polovico noči. Zjutraj sem se zbudil in jokal naprej,« je o bolečini zaradi poraza govoril Hearnsov trener Steward.
Leonard in Hearns sta tistega večera en drugega dvignila do neslutenih višav in pokazala, kaj loči legende od odličnih borcev. Njuna sposobnost prilagajanja tekom obračuna in spreminjanje strategije, sta občudovanja vredna. Skozi štirinajst rund ognja, krvi, znoja in solz sta Ray Leonard in Thomas Hearns dosegla nesmrtnost v ringu, kajti njunega prvega spopada boksarska zgodovina ne bo nikoli pozabila.
Osem let kasneje sta se udarila v povratnem dvoboju, in čeprav je Hearns celo dvakrat zrušil Leonarda, so sodniki na koncu odločili, da zmagovalca ni. S tem obračunom se je tudi končala era štirih kraljev. Leonard je dvakrat premagal Durana in enkrat z njim izgubil, remiziral in premagal Hearnsa ter v velikem dvoboju ugnal Haglerja. Postal je največji izmed velike četverice, ki je zaznamovala boks v osemdesetih letih 20. stoletja.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.