Verjetno ni privrženca mešanih borilnih veščin, ki se z naslednjo izjavo ne bi strinjal: "MMA danes ne bi bil to, kar je, brez doprinosa GSP-ja." Kariero Georgesa St-Pierra lahko primerjamo s košarkarsko zapuščino Michaela Jordana, hokejsko Waynea Gretzkyja, boksarsko Muhammada Alija ali, če želite, nogometno Lionela Messija ali Cristiana Ronalda, ko se bosta Argentinec oziroma Portugalec odločila skleniti karieri polni presežkov in rekordov. Borec iz Quebeca se od mešanih borilnih veščin poslavlja kot dvakratni prvak velterske kategorije, za piko na i pa je v svoji zadnji borbi v oktagonu na UFC 217 z epsko predstavo povsem okrvavljen z davljenjem ugnal trdoživega Michaela Bispinga in postal še svetovni prvak v srednji kategoriji. Dolgo se je ugibalo, ali bo v osemkotno kletko še kdaj stopil in s kom se bo pomeril. 37-letni Kanadčan se je, po neuspešnih pogajanjih za dvoboj s prvakom lahke kategorije Habibom Nurmagomedovim odločil, da ima dovolj. Od športa se poslavlja s kariero, ki jo bo težko oziroma skoraj nemogoče ponoviti.
St-Pierre je bil rojen 19. maja 1981 v Saint-Isidoreu, mestecu z 2500 prebivalci, v kanadski zvezdni državi Quebec. V otroških letih so se nanj, tudi zaradi načina govora, nanj spravljali vrstniki. Da bi se ubranil, se je odločil za karate. Ko je bil star 16 let je umrl njegov trener karateja, mladi Georges pa se je odločil, da v svoj trening vključil še rokoborbo, jiu-jitsu in boks. Navdih za borilne veščine je med drugim dobil tudi od Jean-Claudea Van Dammea in filma Kickboxer. Z 21 leti se je odločil, da se preizkusi v mešanih borilnih veščinah in takoj je bilo jasno, da mu je šport pisan na kožo. Nanizal je pet zmag zapored, vse s predčasno prekinitvijo in hitro prejel klic organizacije UFC. Po vsega dveh zmagah si je že priboril obračun za prvaka velterske kategorije, a to še ni bil njegov trenutek. Takratni nesporni vladar kategorije do 77 kilogramov Matt Hughes, ga je v prvi rundi po zaslugi odlične rokoborbe z armbarom prisilil v predajo. GSP je bil potrt, a hkrati motiviran, da se vrne močnejši, hitrejši, psihično bolj čvrst. Nasploh, v vseh pogledih, boljši. Ne boljši, najboljši!
Kot je bilo v primeru poraza proti Hughesu, se je tudi po neuspehu proti Serri St-Pierre vrnil v telovadnico. In iz telovadnice je zakorakala sila, ki je vse do zadnjega 'gonga' v njegovi karieri več nihče ni ustavil. Z dvema zmagama si je priboril 'revanšo' proti Serri in se na spektakularen način maščeval za poraz. Povsem je povozil rivala in z brutalnimi udarci s kolenom v telo še drugič postal prvak velterske kariere. Šampionskega pasu nato več ni izpustil iz rok. Ubranil ga je devetkrat, nazadnje proti Johnyju Hendricksu. V tej borbi GSP več ni deloval prepričljivo, po mnenju mnogih je bil izzivalec celo prikrajšan za zmago, Kanadčan pa se je po tehtnem premisleku odločil, da se od športa umakne. Vrnil se je skoraj natanko štiri leta pozneje. Tokrat v borbi za naslov prvaka v srednji kategoriji. Premagal je Bispinga in je le eden izmed šestih borcev, ki je šampionski pas osvojil v dveh različnih težnostnih kategorijah. To je uspelo le še Randyju Coutureu, Pennu, Conorju McGregorju, Danielu Cormierju in Amandi Nunes.
Petnajst mesecev po zmagi nad Bispingom se je GSP odločil, da je dovolj. Sklenil je kariero, v kateri je šel skozi pekel. Večkrat, tja in nazaj. Kariero, v kateri tekmece znal premagati v 'njihovi igri', jih demoralizirati in jim vzeti voljo do borbe. Nikdar ni deloval nepremagljiv, a njegova volja, da ne bo klonil, je bila enostavno precej močnejša kot pri ostalih. "Trenutek, na katerega sem v karieri najbolj ponosen je, ko sem se v borbi znašel na tleh. Ko me je Carlos Condit zbil na tla z brco v glavo in sem bil sposoben pobrati se na noge. Morda je slišati čudno. Ljudje zmeraj pomislijo na kakšno zmago ali nokavt. A zame je bil vrhunec, ko me brca v glavo poslala na tla in sem preživel. To je trenutek, na katerega sem v svoji karieri najbolj ponosen, saj sem dokazal, da imam 'jajca', da se spopadem s težavo in jo premagam," je ob slovesu dejal GSP. Besede, ki do potankosti opišejo njegovo odločnost in željo po kljubovanju porazu.
Kot je bil skromen skozi športno pot, v kateri je neprestano strmel proti veličini, je bil tudi na novinarski konferenci ob naznanitvi, da bo rokavice za zmeraj odložil na stran. "Ne boste videli solz. Zelo sem vesel, da se bom upokojil. Veliko discipline je potrebne, da se upokojiš, ko si na vrhu. Dolgo sem razmišljal o tem, a zdaj je pravi čas. Le redki so se upokojili na tak način. Sam sem se želel odločiti za to. Nisem želel, da mi kdo drug ukaže, naj se upokojim. V borilnih in kontaktnih športih to zahteva veliko discipline. Upokojiti se je treba, ko si na vrhu," je dejal GSP in povedal, kaj je bil njegov cilj, ko se je začel ukvarjati z mešanimi borilnimi veščinami: "Hvala Wayneu Gretzkyju. Je verjetno najboljši športnik v zgodovini športa. Drži rekorde, ki jih verjetno več nihče ne bo zrušil. Ne samo, da je izjemen športnik, zame je bil tudi odličen vzornik in skozi celotno kariero sem si pravil, da želim biti kot Wayne Gretzky."
GSP je sicer želel pred koncem kariere še enkrat stopiti v oktagon. Udariti se je želel s prvakom lahke kategorije Habibom Nurmagomedovom. Da to borbo želi, je priznal tudi Dagestanec. "Videl sem sporočilo na internetu. Kot borec sem na tej točki v karieri iskal najbolj zanimivo borbo in tudi borbo, ki deluje najbolj strašljivo. Tekmeca, ki deluje nepremagljivo. In to je trenutno Habib. To bi bila borba, ki bi lahko še obogatila mojo zapuščino. Vedel sem, da se želi boriti in zaradi tega sem bil navdušen. A na žalost ni dovolj, da si borbo želita oba borca, omogočiti jo more tudi organizacija. UFC je imel s Habibom drugačne načrte," je zaključil St-Pierre, ki bo v zgodovino za zmeraj zapisan kot eden najboljših borcev v zgodovini velterske kategorije in borb po pravilih MMA nasploh.
KOMENTARJI (12)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.