Pogačnikova je šla borbo po borbo, dokler ji niso okoli vratu obesili medalje

Anka Pogačnik je leto 2022 začela udarno. Najprej je na tekmi evropskega pokala v Sarajevu zasedla drugo mesto, nato na tekmi enakega ranga v Pragi finalni poraz iz bosanske prestolnice maščevala in posegla po zlatu. Potem pa so se za Kranjčanko začele zdravstvene težave ...

Po tekmi v Pragi sem dobila visoko vročino in sem en teden ležala v postelji. Potem sem se počasi vračal v trenažni proces, a se nisem počutila najbolje, počutila sem se prazno, brez energije …

Konec marca je Pogačnikova vseeno rutinirano osvojila še deveti zaporedni naslov državne prvakinje, nato pa odšla na tekmo in priprave v Antalyjo, kjer so se težave še namnožile.

V Antalyji nisem bila 'prava'. Na pripravah, ki so sledile tekmi sem potem imela tudi manjšo krizo na pripravah tako da hvala bogu, da sta me Brane (Vuzem op. a.) in Grega (Brod op. a.) ves čas spodbujala in mi pomagal iti čez to. Cilj je bil priprave samo 'preživeti' brez kakšne večje poškodbe, kar ni povsem uspelo, ker sem si poškodovala gleženj. Problem smo potem sanirali s pomočjo fizioterapije Čebokelj, ki so mi šli zelo na roko, ker so me vsak da vzeli na terapijo izven urnika in mi pomagali sanirati poškodbo.

Kako so potem po bolezni in poškodbi potekale priprave na evropsko prvenstvo?

Iz priprav sem prišla tik pred velikonočnim vikendom in potem sem od trenerjev dobila nekaj dni pavze, da se povsem odklopim od juda, da spočijem tako telo kot tudi, lahko bi rekla predvsem glavo. Zadnjih 14 dni pred tekmo pa nisem imela več kaj dosti za narediti ... V bistvu sem razmišljala samo še o kdaj in kje imam treninge, kako priti na pravo težo in to je več ali manj to, s tekmo se nisem obremenjevala.

Potem ste v Sofijo prišli povsem sproščeni?

Ja, v Sofijo sem šla povsem sproščeno in brez pričakovanj. Vem, da sem se sposobna boriti z vsemi borkami in tudi, da če imam dober dan lahko premagam praktično vsako nasprotnico. Na tekmo sem šla le s ciljem, da grem ne glede na žreb borbo po borbo in poskušam prikazati kar se da dober judo.

Izgubljanje kilogramov ni povzročalo težav?

Ne, 'zbijanje' je šlo kot po planu. Tega sem že tako navajena, da točno vem kateri dan moram imeti koliko kilogramov in tako nisem imela težav. Me je pa na dan tekme malo vrglo iz tira, ker sem bila izžrebana za naključno tehtanje, na katerem imaš lahko pet odstotkov več od meje posamezne kategorije. Čeprav sem vedela, da to ne bo problem, mi je vseeno to prekinilo ogrevanje in malo pokvarilo ritem priprave na tekmo.

Ampak kot kaže je šlo ogrevanje vseeno več kot dobro kajne? 

Ogrevanje je bilo super. Pri tem in pri pripravah na dan tekme mi je najbolj pomagal David Štarkel, s katerim imava nek kompromis, da na ogrevanjih jaz pomagam njemu in on pomaga meni. Mislim, da sva že odkar sva skupaj trenirala pri Sankakuju res dobra ekipa.

Je bilo prisotne že kaj nervoze?

Niti ne, v bistvu sem si govorila samo, da grem borbo po borbo, niti si nisem pogledala ostalih parov, s kom imam lahko naslednjo borbo in tako naprej, ker sem hotela samo pokazati najboljši judo, kot ga znam.

Poleg dodatnega tehtanja potem ni bilo več presenečenj?

V bistvu so bile. Ko sem prišla prvič na blazino, sem bila nekoliko presenečena nad podlago, ker je precej drselo, najverjetneje zaradi razkužila. In med prvo borbo mi je dvakrat kar grdo spodrsnilo. Še posebej sem imela težave z desno nogo, ker sem imela povit gleženj, tako da sem dobila dve kazni povsem po nepotrebnem in to že v prvi minuti, kar je bil malo čuden občutek.

Ampak vseeno je Turkinja končala kot vaša prva 'žrtev' na tekmovanju.

Ja, vedela sem, da moram borbo kljub kaznim pripeljati do konca. Zavedala sem se, da sem močnejša, da nasprotnica ni pretirano nevarna in uspelo mi je. Ko sem prišla po prvi borbi dol iz blazine sem rekla Gregu, da morava nekaj spremeniti in drugače poviti gleženj. Tako da sem se do druge borbe več ali manj ukvarjala s tem, da na novo povijem gleženj. Pomagali pa so mi tudi avstrijski fizioterapevti, ki so mi noge pošpricali z nekim posebnim sprejem, po katerem potem ne drsi.

Potem pa vas je čakala mlada Poljakinja ...

Iskreno sem po zmagi v prvem krogu pričakovala, da se bom v borila z Grkinjo, ampak čeprav je zmagal Poljakinja, sem bila tudi na njo dobro pripravljena. Letos smo bili namreč na veliko na pripravah, kar je zelo dobro, saj sem praktično vse nasprotnice, razen Nizozemke, res dobro poznala in bila posledično dobro pripravljena na njihov stil borbe.

Nizozemke ni bilo na nobenih pripravah?

Žal ne, sva pa se z Van Dijke borile že na lanskem evropske prvenstvu in to prav tako v četrtfinalu. A žal tudi tokrat ni šlo. Imela sem načrt kako se ji zoperstaviti, kako ji preprečevati 'njen' prijem v katerem je najmočnejša in celo borbo mi je to uspevalo, potem pa sem tik pred koncem rednega dela naredila napako in ji dopustila, da me prime okoli boka.

In tako dobra tekmovalka, kot je ona, večkratna evropska prvakinja, ki je lani tudi osvojila olimpijsko medaljo, je to znala izkoristiti.

Ja en prijem je dovolj. V tem je najmočnejša in samo enkrat sem se postavila narobe in nato padla.

Kaj vam je šlo po glavi, ko ste po dveh dobrih borbah tretjo izgubili, vseeno pa še bili v igri za medaljo?

Nisem se hotela preveč ubadati s pričakovanji in medaljo, sem pa bila zelo motivirana, ker sem bila na evropskih prvenstvih mislim, da že štirikrat sedma in sem res hotela več.

Prva ovira do medalje je bila Britanka, ki je verjetno tudi dobro poznate. Lani ste jo tudi premagali v finalu Grand Prixa v Zagrebu ...

Ja, Angležinjo tudi dobro poznam, letos sva se že srečale na pripravah. Tako, da sem vedela kaj pričakovati, vedela sem, da sem močnejša, vedela sem, da imam priložnost uvrstiti se v borbo za medaljo in res mi je uspelo.

Prej ste dejali, da ste v Sofijo prišli sproščeni in brez pričakovanj, kaj pa ko ste bili enkrat v boju za medaljo?

Vseeno se nisem preveč obremenjevala. Ponavljala sem si v glavi, da grem na blazino kot sem šla na prvo borbo ...

Ste bili pred borbo nervozni?

Niti ne, samo tisti občutek, da je najhuje, ko že imaš za sabo tri dobre borbe, pa še vedno lahko ostaneš brez medalje. Borbe za medaljo so na velikih tekmah zame daleč najtežje zato, ker finalni blok poteka kasneje. Med rednim delom in borbami za medalje je okoli dve uri časa, v katerih se moraš spočiti, malo regenerirati in potem znova ogreti in pripraviti na še zadnjo borbo.

Kako vas je na borbo pripravil Gregor Brod?

Grega me je v bistvu pustil na miru, se pa je vmes, ko sem jaz za pol ure zadremala, da se malo spočijem, pogovoril z Davidom. Tako da sta z njim naredila taktiko, kako me ogreti in narediti razpoloženo ter motivirano za borbo. Tako, da mislim, da je bila tukaj David res ključ, da je naredil to, kar mu je naročil Grega, da me je zbudil in me dobro ogrel in pripravil na borbo.

V borbi za tretje mesto pa vas je čakala še ena Nizozemka ...

Ja, tudi njo sem poznala, vedela sem, kaj počne, enkrat, sicer že dolgo nazaj sva se borile na tekmi in me je premagala. Vedela sem, da ima zelo neugoden judo, da je visoka borka in da se bori zelo defenzivno, da se bori ekstremno desno, da jo je težko vreči … Ampak sem vedela, da jo lahko tudi na druge načine premagam. 

Kljub temu, da meta nismo videli, ste bili precej bolj nevarni od nasprotnice.

Res je, med borbo sem morala veliko menjati smeri, kot levičarka sem si tehnikami v levo pripravljala situacije, od kjer potem napadem tudi v desno. Dvakrat sem bila blizu ampak je zmanjkalo malo kontrole.

Pa vseeno ste na turnirju prikazali raznovrstnost, da lahko zmagate v parterju, z metom in po kaznih ... Kakšen je bil občutek, ko je sodnik nasprotnici dosodil še tretjo kazen? Praktično takoj ob objavi kazni ste že planili v solze sreče.

Ja, ker res nisem pričakovala te medalje. Ko veš, da greš dokaj nepripravljen na tako veliko tekmo, pa ti vseeno uspeh tak uspeh je res izjemno … Mislim da do sedaj niti ena tekma ni bila zame tako dobra kot ta, da niti ena medalja nima take teže ... pa ne me narobe razumeti, vsake se razveselim, a res mi je odleglo, da mi je končno uspelo osvojiti evropsko medaljo.

Mogoče veste v katerem poskusu?

Če se ne motim je bilo to moje deseto člansko evropsko prvenstvo, mislim, da sem bila prvič leta 2012 sedaj pa iz glave ne vem, če sem kakšnega vmes izpustila.

Tudi vaš trener je potočil nekaj solz sreče.

Ja (smeh) tako kot Branetu, tudi Gregatu medalja pomeni toliko kot meni. Imeti ob sebi ljudi, ki verjamejo vate in vedo česa si sposoben ter potrpežljivo čakajo, da se ti vse poklopi, je res neverjetno in res sem jima hvaležna. Sploh, da sta me spodbujala, da še vztrajam in ves čas verjela v mene. Tako da ja, Grega je bil upravičeno praktično isto objokan kot jaz.

Ste medaljo že proslavili?

V Sofiji sem že počastila reprezentanco, pa tudi v domačem klubu so zame priredili lep sprejem. Za Judo klub Triglav Kranj je to prva večja medalja in mislim, da tudi vsem v klubu veliko pomeni, da se je mali Triglav Kranj vpisal na evropski judo zemljevid. Hvaležna sem jim za podporo v vseh teh letih, zahvaljujem pa se tudi ŠD Gib Šiški in Judo klubu Bežigrad, ki mi omogočajo, da hodim na borbene treninge, ker v Kranju enostavno nimam dovolj sparingov.

Že veste, kaj za vas sledi sedaj? Imate še kakšne cilje za letošnjo sezono?

Evropsko prvenstvo je bil eden izmed glavnih ciljev poleg svetovnega prvenstva, ki bo oktobra. Prihodnji mesec bom šla najverjetneje na sredozemske igre, a najprej se moram malo spočiti.

Kmalu se začne tudi nov olimpijski kvalifikacijski cikel, že razmišljate o Parizu 2024?

Tako daleč zaenkrat še ne razmišljam. Po neuspehu lansko leto je bilo razočaranje kar hudo. Na svetovnem prvenstvu, ki je bilo junija in je bila zadnja tekma, ki je štela v kvalifikacijsko koto, bi potrebovala eno zmago pa je žal nisem dosegla. Bolečina je bila res velika, ker se mi zgubila po zelo sporni situaciji. Zato sva z Branetom rekla, da greva sezono po sezono. Plan imam nekako dodelan do svetovnega prvenstva. Seveda se lahko vmes še kaj spremeni ampak načeloma je plan narejen do takrat, potem pa se bomo pogovarjali kako naprej.

Verjetno pa vam uspeh na EP daje zagon za prihodnje tekme, konec koncev ste se lepo povzpeli po svetovni ranking lestvici?

To je res, a mislim, da še nisem niti dojela uspeha. Verjetno se še niti ne zavedam, koliko je vredna ta medalja, sedaj jo ves čas nosim s sabo. Letos se bom zagotovo udeležila določenih turnirjev, ki štejejo v olimpijsko kvalifikacijsko kvoto, potem pa bomo videli ...