Sodniki v mešanih borilnih veščinah morajo za to, da bi zaščitili borce v kletki (ali ringu), tveganju pogosto izpostaviti tudi svoje telo. Zato se ne zgodi tako redko, da prejmejo tudi kakšen udarec ali pa da borec, ki se ne zaveda svoje okolice, sodniku "pokaže" kak rokoborski prijem. A tega, kar se je v Bahrajnu zgodilo Scottu Manhardtu, v kletkah ne vidimo praktično nikoli. V obračunu reprezentanc (superpokal je namreč moštveno tekmovanje, v katerem borci z zmagami zbirajo točke za svojo ekipo) je namreč ob atraktivnem poskusu mehiškega borca povsem ob koncu druge runde prejel močan udarec s peto v glavo, ki ga je zbil na tla. A izkušeni sodnik je dokazal, kako trdoživ je, saj se je pobral in po minuti odmora suvereno sodil do konca borbe, posnetek pa je v zgolj nekaj urah postal spletna uspešnica.
"Ko slišim znak za zadnjih deset sekund, se začnem počasi približevati borcema. Počasni koraki postrani proti njima, v glavi pa odštevam sekunde, tako da vem, kdaj bo zadonela sirena. Po navadi se postavim postrani, da lahko blokiram morebitne udarce (po sireni). Tako lahko prejmem udarce po ramenu ali hrbtu, da zaščitim borca. To se je velikokrat zgodilo in to me ne moti. Tokrat se je gospod iz Mehike odločil za brco v slogu capoeire, 'rolling thunder', kakor koli že želite. Nekaj spektakularnega ob koncu runde. To je razumljivo, saj ne tvegaš veliko, lahko pa veliko pridobiš. Če ne deluje, je konec runde in tekmec tega ne more izkoristiti. Če deluje, pa je lahko to spektakularen nokavt. V tem primeru je njegova peta, ko sem se približeval, popolno zadela mojo brado in čeljust ter me podrla na tla. Je, kar je," je v ekskluzivnem intervjuju za našo spletno stran povedal Manhardt.
Z najboljšim sodnikom IMMAF (Mednarodne zveze mešanih borilnih veščin) smo se ekskluzivno pogovarjali v Bahrajnu.
Kako dolgo ste že sodnik in koliko borb ste do zdaj sodili?
Sem licencirana uradna oseba IMMAF. Imam licenco za sojenje v kletki, sojenje (točkovanje) ob kletki in za opravljanje funkcije cutmana (povijanje rok, oskrbovanje rok, preverjanje opreme borcev ipd, op. a.). Soditi sem začel leta 2014. Certifikat Marka Goddarda za sojenje in točkovanje pa imam od leta 2016. Od takrat sem tudi z IMMAF.
V koliko borbah ste bili sodnik ali ste jih točkovali?
Skupaj okoli tisoč. Tukaj nekje. Okoli 400 sem jih sodil, nekje 600 točkoval. Nisem več utegnil šteti.
Kaj počnete raje, sodite ali točkujete borbo?
Odvisno od ravni. Na amaterski ravni mi ni težko soditi, na profesionalni ravni pa raje točkujem. Oboje pa rad počnem. Zame je privilegij, da sem lahko v kletki ali ob njej. Raje sem sodnik na amaterski kot na profesionalni ravni. Tam raje točkujem borbe.
Imate kakšne izkušnje iz borilnih športov?
Nisem imel borb. Imel sem le težje sparinge na treningih in sparinge med različnimi klubi. Prihajam iz jiu-jitsuja, tako da glede udarjaških tehnik nimam toliko izkušenj. Mi pa je zato grappling (rokoborba in jiu jitsu, op. a.) toliko bolj domač. V srednji šoli sem se ukvarjal z rokoborbo in nato prešel na jiu-jitsu. Ko treniraš MMA, se seveda soočiš tudi z udarjaškimi tehnikami, a raje imam grappling, predvsem njegov intelektualni vidik.
Kako dobiš licenco za sodnika?
Obstaja več različnih načinov. Sam sem odšel na tečaj za certifikat Marka Goddarda. Imel sem že nekaj izkušenj. Začel sem s sojenjem v jiu-jitsuju brez kimona, tako da sem že imel nekaj izkušenj s položaji, vedel sem, na kaj moraš biti pozoren, in podobno. Leta 2015 pa sem šel na enodnevni tečaj z Markom. To ni bil tečaj za certifikat, ampak tečaj za promotorje, komentatorje in trenerje, da se spoznajo s pravili in kriteriji točkovanja. Šel sem tja in ga spoznal. Takrat namreč še ni imel tečaja za licenco. Leto pozneje je imel v Bukarešti tečaj za certifikat v IMMAF. Udeležil sem se ga in prejel licenco.
Lani ste bili izbrani tudi za uradno osebo leta pri IMMAF.
Nagradi se reče "nagrada za izjemnost v sojenju", a pogosto ji rečemo kar "nagrada za uradno osebo leta", ker zajema tako sodnike v kletki kot tiste ob njej, ki točkujejo.
Koliko vam je to pomenilo?
To sem zelo cenil, a hkrati nisem stremel k temu. Opravljam svoje delo, a če je Mark opazil, da sem izstopal, je to super. Tega ne delamo, da bi bili prepoznavni ali prejemali nagrade. Svoje delo opravljamo, da bi pomagali športu, ne da bi promovirali same sebe. Seveda je bilo lepo, da me je Mark izbral, a zdaj je treba nadaljevati.
Sodniki ste pogosto na udaru kritik. Kako težko se je soočati s tem? Navijači vas pogosto krivijo za poraz svojih ljubljencev.
Glede sojenja je treba izpostaviti, da nima nihče enakega zornega kota kot mi. Nobena kamera ne vidi tega, kar vidimo mi. Pogosto, predvsem ko gre za tehnične nokavte, lahko v očeh borca vidimo nekaj, česar kamera ne vidi. Vidimo, da so se oči zavrtele nazaj, da gleda stran, da ni osredotočen, in ustavimo borbo, ko je z zornega kota kamere morda videti, da je bila prekinitev prehitra. To je prva stvar. Navijači, ki nas kritizirajo, pogosto ne vidijo, kar vidimo mi. Niso hudobni ali nevedni, le ne vedo, kaj mi vidimo. Kar se tiče točkovanja, je veliko odvisno od izobraženosti. Ne poznajo kriterijev, niso se udeležili tečaja za sodnika. Pogosto rečem, da takrat, ko gledaš borbo kot navijač, morda vmes gledaš na telefon, narediš požirek piva, se pogovarjaš s prijateljem. Takrat ne točkuješ borbe. Točkovati borbo je precej drugače kot jo gledati. Osredotočen moraš biti na moč vsakega udarca, na uspešnost vsakega klinča in rušenja, kako močno je z rušenjem ranil tekmeca, ali ga je samo malo vrgelna tla ... Vse skupaj moramo upoštevati in si ustvariti sliko runde. Gledamo povzročeno škodo, uspešnost udarcev, grapplinga ... Razumemo, da sta drugi kategoriji, efektivna agresija in nadzor nad kletko, sekundarni. Številni tega ne vedo. Mislijo, da se to točkuje, a ta kategorija je pomembna le, če so vse ostale kategorije izenačene. Če en tekmec zada 15 močnih udarcev, drugi pa deset, a je bil ta borec agresivnejši in je imel večji nadzor, nam za to ni mar, saj to ne vpliva na točkovanje. Število uspešnih udarcev je namreč že na strani prvega borca. Veliko kritik torej izhaja iz nepoznavanja pravil. Uživam v poslušanju komentatorjev, kot je Dan Hardy. On je prišel na tečaj sojenja. Želel je poznati pravila, saj bo govoril o njih. Če komentatorji na višji ravni dobro poznajo uradna pravila MMA-ja in kriterije točkovanja, je to dobro za naš šport. Oni namreč govorijo milijonom gledalcev, mi pa ne. Navijači imajo tudi zaradi tega napačne informacije, saj lahko komentator reče kaj povsem zgrešenega, a ima mikrofon in “platformo”. Zato se morda zdimo neprofesionalni in je videti, da ne vemo, kaj počnemo, ko imamo v resnici prav. Seveda nismo nezmotljivi, smo ljudje in delamo napake, a izzovite nas zaradi napak, ki smo jih naredili, ne pa takrat, ko niste poznali pravil.
Pogosto se pritožujejo tudi borci. Dejali ste, da se je nek borec želel stepsti z vami.
Seveda. Občasno se tudi to dogaja. A bodimo pošteni do borcev. Če imaš pretres možganov in ne veš, kaj se dogaja okrog tebe, se ne zavedaš, da si bil v slabem položaju. Sodil sem odmevno borbo v precej veliki organizaciji, ko je borec trdil, da je bil pri zavesti, da je poskušal izvesti armbar, da je lovil roko ... Vse to mi je govoril in me na koncu izzval na borbo. V bistvu je dejal, da sem jaz kriv za poraz in da se želi zdaj boriti z menoj, da bi si povrnil zmago. Nekaj podobnega. A ostal sem miren in dejal, naj si ogleda posnetek, sam pa bom storil enako. Če bom ocenil, da se motim, se bom prvi uradno opravičil. Dejal sem mu, da sem skoraj prepričan, da bo po ogledu posnetka videl, da sem imel prav. Kamera je snemala s ptičje perspektive in jasno ujela, kaj se je zgodilo, kakšen je bil njegov izraz na obrazu. In kapo dol borcu, prišel je do mene in se mi zahvalil, da sem ga rešil. Ne morem biti jezen nanj, saj ni vedel, kaj se dogaja. Imel je pretres možganov. Enako je, ko se te borci lotijo z rokoborskimi prijemi – ravnajo le po instinktu. Na začetku se ne zavedajo, kaj se dogaja. Zaradi tega ne moreš biti jezen na sodnika.
Kolikokrat se vam je zgodilo kaj takega – da se vas je kdo lotil po rokoborsko?
To se morda zgodi v enem ali dveh odstotkih vseh borb. Zelo redko. Seveda je odvisno tudi od ravni. Izkušenwjši borci so bili v teh položaji že večkrat in jim je bolj jasno. Če ste videli borbo Robbieja Lawlerja proti Benu Askrenu, ko se je pritoževal zaradi "bulldog" davljenja ... Sprva se je pritoževal, nato pa se je umiril in si verjetno dejal, da je to dober sodnik in razume, zakaj je menil, da je izgubil zavest. To je raven UFC-ja. Robbie je v tem športu že desetletja in ga dobro pozna, zato je dobro prenesel.
Dejali ste, da se to ne dogaja pogosto, a še redkeje se zgodi, da te nekdo iz premeta zadene v glavo s peto ...
To je res. Prvič se mi je zgodilo kaj takšnega in verjetno se je to zgodilo prvič komur koli v tem športu.
Lahko pojasnite, kaj se je zgodilo?
Seveda. Moram povedati, da je bila borba zelo dobra in čista. Najboljše so borbe, pri katerih rečemo “start” in po treh, pri profesionalcih pa po petih minutah rečemo “stop”, vmes pa nimamo kaj početi. Ni se nam treba vmešavati, ne želimo se vmešavati, ne želimo prepovedanih potez in tako naprej. Zato pohvale obema borcema za zelo čisto borbo. Zadajala sta močne udarce, oba sta bila izjemno trdoživa in prikazala izjemno bitko. Bila sta v udarjaški izmenjavi, in ko se takšne izmenjave zgodijo v zadnjih desetih sekundah, dobim od časomerilca znak, da je zadnjih deset sekund runde. Takrat se počasi približam borcema. Po navadi sem dva do dva metra in pol stran od dogajanja. Ne želim vplivati na potek borbe, saj lahko včasih psihološko vplivaš na borca, a hkrati moram biti dovolj blizu, da ga lahko zaščitim, če se zgodi kaj katastrofalnega. Ko slišim znak za zadnjih deset sekund, se začnem počasi približevati borcema. Počasni koraki postrani proti njima, v glavi pa odštevam sekunde, tako da vem, kdaj bo zadonela sirena. Po navadi se postavim postrani, da lahko blokiram morebitne udarce (po sireni). Tako lahko prejmem udarce po ramenu ali hrbtu, da zaščitim borca. To se je zgodilo že velikokrat in to me ne moti. Tokrat se je gospod iz Mehike odločil za brco v slogu capoeire, 'rolling thunder', kakor koli že želite. Nekaj spektakularnega ob koncu runde. To je razumljivo, saj ne tvegaš veliko, lahko pa veliko pridobiš. Če ne deluje, je konec runde in tekmec tega ne more izkoristiti. Če pa deluje, je lahko to spektakularen nokavt. Ko sem se približeval, je njegova peta popolno zadela mojo brado in čeljust ter me podrla na tla. Je, kar je. On je opravljal svoje delo in jaz svoje. Nisem bil v napačnem položaju. Če bi bilo to sredi runde, bi bila to moja napaka. V tem primeru ni bila krivda nikogaršnja. Seveda je posnetek postal 'viralen', videl sem veliko komentarjev, da je mehiški borec ravnal narobe. Pogosto so komentirali, da je sprožil udarec po sireni in da bi moral biti diskvalificiran, ker je napadel sodnika. Nekako tako. Obe izjavi sta povsem napačni. Sirena ne označuje konca runde. Tega večina ljudi ne ve. Sirena opozori sodnika, naj prekine rundo. Runde torej ni konec, dokler mi ne rečemo "stop". Tako da je imel vso pravico, da je sprožil tisto brco. Glede tega, da je zadel mene: bilo je jasno, da je brco sprožil v dovoljenem času, ker runde še nisem prekinil, meril je v tekmeca, niti slučajno ni meril name in zadel me je, ker sem stopil na tisto mesto. Stopil sem v smer rotacije brce. Če bi ostal, kjer sem bil, me ne bi zadel. Jaz sem stopil tja, ker se je runda iztekala. Je, kar je. Ničesar ni storil narobe. Bil je zaskrbljen, da bo diskvalificiran. Po borbi sva se lepo pogovorila, je izjemen športnik, izjemen borec. To je pač del športa.
Naslednji dan sta se srečala na zajtrku ...
Res je. Vprašal me je, kako se počutim, preveril je, ali je vse v redu. To je bilo lepo. Zdaj, ko vsi vedo, da sem v redu, in se je vse dobro razpletlo, se seveda lahko šalimo. Njegovemu trenerju sem dejal, da mora svoje varovance podučiti o uradnih pravilih MMA-ja, jim povedati, da ni dovoljeno napasti sodnika. Tega se mora zavedati. Tako smo se šalili. Vse je v redu. Dobro se je razpletlo. Dobro sem se počutil. Minuto po incidentu smo začeli tretjo rundo, končali borbo in vse je bilo v redu.
Treba je povedati, da ste sodili do konca borbe, saj so se pojavile informacije, da vas je bilo treba zamenjati ...
Tako je. Nekatere strani so poročale, da sem bil nokavtiran, spet druge so poročale, da so sodnika zamenjali. Morda me je malo pretreslo, padel sem po tleh. A vzel sem si 30 sekund. Takoj je v kletko prišel drug sodnik in se ponudil, da me zamenja, če bi bilo treba. Dejal sem, naj mi pusti nekaj časa, da bi ugotovil, kako se počutim. Sedel sem in 30 sekund pozneje sem videl, da sem v redu. Dobro sem se počutil, lahko sem razmišljal s trezno glavo. Imel sem kognitivno sposobnost. Ni mi bilo slabo, nisem bil omotičen. Glede na vse omenjeno sem vedel, da lahko delo opravim do konca, in to sem storil.
In zdaj veste, da lahko dobro prenesete udarec.
No, vem, da lahko prenesem njegov udarec (smeh). Ne želim sicer preveč preizkušati svoje brade. Raje ne bi več preizkušal, kako dobro lahko prenesem udarec. Danes se počutim dobro. Ni mi bilo slabo, nisem imel pretresa možganov. Bahrajnska zveza MMA je bila čudovita, ponudili so mi popolno zdravniško oskrbo, vse, kar bi potreboval – če bi potreboval slikanje, rentgen ... Izjemno delo je opravil njihov predsednik Mohamed Qamber. Vedel sem, da nimam pretresa možganov, saj sem ga v preteklosti že utrpel na treningih oziroma sparingih, a tokrat mi ni bilo slabo. Boli me ličnica, boli me čeljust, ampak to lahko pričakuješ. In mehiškega borca boli noga. Tako da jo je tudi on skupil.
A zadnji dan bosta sposobna vi soditi, on pa tekmovati, kajne?
Seveda. Jaz sem sodil že isti dan. Vse je v redu.
Kaj bi dejali, kakšni morajo biti sodniki v MMA-ju?
Po mojem mnenju so zaupanja vredni sodniki tisti, ki si želijo biti sodniki. Potrebujejo pa nekatere predispozicije. Morajo imeti izkušnje iz borilnih športov. Morajo razumeti, na kaj je treba biti pozoren. Posebej pri graplingu. Treba je poznati davljenje, treba je vedeti, kdaj je armbar tesen in bi lahko prišlo do zloma roke in podobne stvari. Druga stvar pa je, da mora imeti sodnik določen značaj in integriteto. Veščin se je mogoče priučiti, znanje se lahko pridobi, a če nimaš integritete ali pravega značaja, potem nima smisla. Moramo biti transparentni v tem, kar počnemo. Moramo biti sposobni sprejeti kritiko, ko je ta umestna. Moraš biti časten, recimo da ne sodiš borcu, s katerim treniraš, in podobne stvari. Niti malo nočemo biti videti pristranski. Občinstvo je do nas že tako ali tako kritično, razume napake. Razume tudi, kadar sodniki niso kompetentni. Ne bo pa toleriralo korupcije in je niti ne sme. To je najpomembnejša vrednota vsakega sodnika. Da ima značaj, da naredi pravo stvar, ko nihče ne gleda, in da ima integriteto. Da je pošten. Mora biti transparenten. Te vrednote največ pomenijo. Lahko pridobiš veščine, znanje, a poznam fante, ki imajo ogromno znanja, pa nimajo integritete. Zato ne sodijo več. Povabijo jih na dogodek, nato storijo kaj nečastnega, zasačijo jih in nato več niso dobrodošli. Takšnega ne želimo v svojih vrstah. Kajti to ni napaka, slaba presoja ali nepoznavanje določenih pravil in protokolov. To je odločitev, ki jo je sprejel na podlagi slabih vrednot. To je še zmeraj zelo mlad šport, če ga primerjamo z drugimi. Veliko ljudi še naprej ne spoštuje mešanih borilnih veščin. IMMAF si močno prizadeva, da bi dobili tudi olimpijsko prepoznavnost. Nujno je, da se z našim športom ukvarjamo častno.
