Za Celjane se nadaljuje prekletstvo polfinalnih dvobojev na mednarodnem prizorišču. Po petih uvrstitvah v polfinale lige prvakov, najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja, so v letošnji sezoni izpadli tudi v polfinalu pokala pokalnih zmagovalcev, potem ko so morali priznati premoč branilcu naslova - španskemu Ciudadu Realu.
Vsi pogoji za rokometni superspektakel so bili izpolnjeni: tribune v Golovcu so bile polne, celjski rokometaši pa izjemno motivirani in odločeni nadoknaditi sedem golov zaostanka s prve tekme v Španiji. Izbranci Mira Požuna so si želeno prednost lahko priigrali le pod pogojem, da zmanjšajo število tehničnih napak, ki so jih pravzaprav pokopale na prvem dvoboju na Pirenejskem polotoku, in zadržijo obrambo na ravni prvega srečanja v Ciudadu Realu.
Slednja je skozi celotno srečanje resda delovala kot dobro podmazan stroj, španski superzvezdniki, na čelu z drugim najboljšim igralcem 20. stoletja Talantom Dušebajevim, so bili na trenutke povsem nemočni, poljska sodnika sta jih z dvigom roke vseskozi morala opozarjati na njihove predolge napade. Na žalost pa Celjani niso mogli zmanjšati števila tehničnih napak, v napadu so delali prav začetniške napake in v trenutkih, ko bi si lahko priigrali otipljivejšo prednost praviloma naredili napako ali pa je v polnem sijaju zablestel španski reprezentančni vratar Javier Hombrados. V prvem polčasu je največja celjska prednost znašala tri gole prednosti - v 22. minuti je bilo 13:10 - in nekajkrat imeli celo priložnost izpolniti prvi del načrta (doseči štiri gole prednosti v prvem delu), toda zapravljena 100-odstotna priložnost iz nasprotnega napada Luke Žvižeja v 23. minuti in nekatere tehnične napake so jim to onemogočile.
V primerjavi s prvim srečanjem je domači strateg uporabil večje število igralcev, na žalost pa jih je bilo premalo razpoloženih. Svetla izjema je bil Sergej Rutenka, vendar beloruski igralec s slovenskim potnim listom v napadu ni zmogel vsega sam. Učinek Aleša Pajoviča in Renata Vugrinca je bil pod pričakovanji, nekajminutni poskusi z Nenadom Maksičem, Nenadom Bilbijo in Miloradom Kozlino pa niso bili ravno uspešni. Učinek obeh krilnih igralcev, Edvarda Kokšarova na levi in Žikice Milosavljeviča na desni strani, je bil premajhen, prav tako krožnega Tomaža Tomšiča v napadu.
Španski rokometni bogataši so bolj ali manj vseskozi nadzorovali potek dogajanja na parketu v Golovcu, in le redkokdaj izgubili glavo, tudi v trenutkih največjih naletov domačih igralcev v drugem polčasu. Celjani so si po zaslugi agresivne obrambe v 44. minuti priigrali štiri gole prednosti (21:17) in v naslednjih minutah nekajkrat zaustavili tekmečeve napade, vendar so v napadu s slabo pripravo strelov na gol (prednjačil je Pajovič) tekmecu praktično sami podarili zmago in vstopnico za finale. Španci so v nadaljevanju zmanjšali razliko na varna dva gola zaostanka, v 53. minuti celo izenačili na 23:23 in gostiteljem, ki so prikazali zares srčno predstavo, onemogočili še najmanjšo misel na preobrat. Celjani so v 58. minuti resda povedli s 27:23, za preobrat pa jim je zmanjkalo časa, znanja, sreče...
