Čeplakova je pred finalom zmagala 10. septembra na mitingu EAA v italijanskem Roveretu (1:58,26), prav tak čas pa je, kot zanimivost, tri dni prej tekla tudi v italijanskem Rietiju. "Nimam več prave moči. Zadnji trening sem imela pred SP v Parizu, nato pa nisem mogla več dvigati niti uteži. Sezona se je zame dobro začela, pa slabše končala, saj na SP v Parizu nisem dobila pričakovane medalje zaradi poškodbe. Gotovo pa je, da se bom za naslednjo zelo dobro pripravila in za dvoransko SP marca prihodnje leto napovedujem, da me ne bo nobena tekmovalka premagala," je obljubila Čeplakova, ki je v petek v monaški kneževini proslavila sedemindvajseti rojstni dan. "Popila sem kozarec rdečega vina in odšla spat. Slavje bi bilo veliko večje, če bi bila uspešna na SP," dodaja Čeplakova.
V teku na 800 m prvič po daljšem času ni začela narekovati ritma Čeplakova, ampak Mutola, ki je prvi krog pretekla v času 1:00,07. Kljub počasnemu ritmu se je na koncu spustila pod dve minuti. Čeplakova je skušala v zadnjem zavoju pred ciljem napasti in se je za trenutek celo prebila v vodstvo, nato pa je v zadnjih 50 m povsem popustila. "V predelu nad slepičem me je zelo bolelo in bolečina tudi uro po tekmi še ni popustila, zato bom morala k zdravniku na pregled. Pred tekmo se nisem obremenjevala z rezultatom, priznati pa moram, da nisem bila povsem osredotočena na nastop. Poleg tega je nekoliko preveč pihalo, da bi začela narekovati ritem," je dejala Čeplakova in dodala, da bi ta trenutek odpovedala svoja zadnja nastopa v sezoni. "Po Monte Carlu naj bi nastopila še na tekmah v Moskvi, kjer imam že podpisano pogodbo, ter v Jokohami na Japonskem. Šele v naslednjih dnevih bom videla, kaj bom storila," je pojasnila Čeplakova.
Šesto mesto je 7. septembra dosegel tudi Brežičan Primož Kozmus v finalu IAAF v metu kladiva, ki je bilo zaradi varnostnih razlogov v madžarskem Szombothelyju, ker je pod stadionom Louis II v monaški kneževini garažna hiša. Finale IAAF je bilo letos prvič po novi formuli in dva dni; doslej je bil uradni zaključek sezone na najvišji ravni finale velike nagrade, v devetnajstletni zgodovini pa sta na tem tekmovanju nastopila le dva Slovenca. Brigita Bukovec je bila 1996 in 1998 šesta na 100 m ovire, Gregor Cankar, še vedno edini slovenski atlet z medaljo na svetovnih prvenstvih na prostem (leta 1999 je bil tretji v Sevilli), pa je bil leta 1999 v Münchnu peti v skoku v daljino.
Svetovna prvakinja Američanka Kelli White je v teku na 100 m zasedla šele četrto mesto in s časom 11,08 krepko zaostala za osebnim rekordom in letošnjim najboljšim časom na svetu (10,85), še bolj pa za časom 10,77, ki bi ji zagotovil naslov atletinje leta. Zmagala je njena rojakinja in partnerica na treningih Chryste Gaines z drugim časom sezone na svetu (10,86) pred evropsko rekorderko Francozinjo Christine Arron (11,04). Rojakinja slednje in svetovna prvakinja Eunice Barber je prav tako dosegla drugi izid sezone na svetu, saj je v skoku v daljino zmagala s 7,05 m, kar je tudi francoski rekord.
Podobno kot pri ženskah je bilo tudi med moškimi za končni vrstni red na svetovni lestvici in s tem za naziv atleta leta potrebno počakati do zadnje tekaške preizkušnje, čeprav je bil razplet več ali manj predvidljiv. Na 3000 m zapreke je nekdanji kenijski reprezentant Shaheen, ki za novo državo teče šele letos, kot prvi letos tekel pod osmimi minutami, 5. septembra pa je v Bruslju postavil dosedanji izid sezone (8:00,06). Hiter ritem je za osebni rekord izkoristil Kenijec Paul Koech (7:57,42), ki je bil do zadnjega v igri za zmago. Tudi na naslednjih dveh mestih sta bila njegova rojaka, Kenijci pa so z dvojnima zmagama vladali tudi v tekih na 1500 m, kjer je bil najhitrejši Paul Korir (3:40,09), ter na 5000 m, kjer je zmagal Eluid Kipchoge (13:23,34). Tudi na najdaljši razdalji drugega dne med dekleti je zmaga odšla v Kenijo z Edith Masai, ki je tri kilometre pretekla v času 8:36,82.
Deversova je na visokih ovirah prehitela Španko Glory Alozie (12,66) in se po času v tej sezoni izenačila z Jamajčanko Brigitte Foster, ki je 12,45 tekla v ameriškem Eugeneju že 24. maja. Na nizkih ovirah je pričakovano zmago zabeležil svetovni prvak Felix Sanchez iz Dominikanske republike (47,80), tudi na 400 m brez ovir pa je bila najhitrejša Mehičanka Ana Guevara, ki je edina tekla pod 50 sekundami (49,34) in dosegla osemindvajseto zaporedno zmago. Američan Joshua J. Johnson je na 200 m z 20,35 za dve stotinki prehitel rojaka Shawna Crawforda (20,37).
Svetovna prvaka Šved Christian Olsson (troskok, 17,55) in Rus Sergej Makarov (kopje, 85,66) sta bila najboljša tudi v finalu IAAF. Južnoafričan Jacques Freitag je v skoku v višino z 2,27 m zasedel šele četrto mesto in ni upravičil zlata iz Pariza; najboljši je bil Rus Jaroslav Ribakov, ki je 2,30 znogel v prvem poskusu, to višino je v drugem preskočil Šved Stefan Holm, v tretjem pa Američan Jamie Nieto. V skoku s palico je Rusinja Tatjana Polnova s 4,68 m prehitela svetovno prvakinjo in rojakinjo Svetlano Feofanovo (4,60) ter olimpijsko zmagovalko Američanko Stacy Dragilo (4,50). V metu diska je bila najboljša Čehinja Vera Pospišilova (65,42), svetovna prvakinja Belorusinja Irina Jačenko pa je bila zadnja, 8. (60,96).
Cloete in El Guerrouj najboljša atleta leta
Dvakratna svetovna prvakinja Južnoafričanka Hestrie Cloete (višina) in Mariočan Hicham El Guerrouj (srednje proge) sta postala najboljša atleta leta na svetu. El Guerrouj je ta naziv osvojil tretjič zapored kot prvi v zgodovini. Cloete, ki je bila zlata na SP leta 2001 in letos v Parizu v skoku v višino, je bila včeraj na finalu IAAF v Monte Carlu znova najboljša v svoji disciplini (2,01) in se je s 1441 točkami zavihtela na prvo mesto svetovne lestvice. Cloetova je dokončno postala prva potem, ko Američanka Kelli White na 100 m v monaški kneževini ni dosegla potrebnega časa (10,77), da bi prehitela Južnoafričanko.
Prvič v zgodovini so atleta leta razglasili na podlagi dokaj zapletenega sistema točkovanja, rezultat in posledica pa sta jasna: zmaga in 100.000 dolarjev nagrade. El Guerrouja v Monaku celo ni bilo na startu teka na 1500 m, pa je kljub temu dosegel zgodovinski tris v zaporedju; Američanka Marion Jones je bila za atletinjo leta izbrana trikrat v letih 1997, 1998 in 2000. Na gala prireditvi IAAF v Monte Carlu 17. novembra 2002 sta bila za najboljša atleta lanskega leta izbrana Britanka Paula Radcliffe in El Guerrouj. Prvič po letu 1993, ko sta bila za najboljša atleta tiste sezone imenovana Britanca Colin Jackson in Sally Gunnell, na zmagovalni stopnički ni bilo športnika oziroma športnice iz Združenih držav Amerike, kar se je primerilo tudi letos.