Španci na italijanski način

Španci, evropski prvaki leta 1964, so na polfinale evropskega prvenstva čakali kar 24 let. Privržencem furije bo tako dvoboj na stadionu Ernst Happel zagotovo ostal v lepem spominu, večina ostalih pa bo dvoboj hitro pozabila. Zaprta, taktična in na trenutke dolgočasna igra brez golov se je enostavno morala končati z enajstmetrovkami. Vse nekako po dobro znanem italijanskem receptu, le da so se na koncu veselili Španci. Kapetan Iker Casillas je ubranil dva strela z bele točke in postal mož odločitve.

Da so Španci prijetni ljudje, ki znajo uživati in se poveseliti, sem se prepričal že kar nekajkrat, a so me po tekmi z Italijo znova presenetili. V novinarskem središču so se novinarke in novinarji objemali, poljubljali, manjkale niso niti navijaške pesmi. Nekateri španski kolegi so oblekli tudi reprezentančne drese, na hrbtih pa je prevladovalo ime Fernando Torres. Kaj takšnega denimo pri Nemcih pač ne boste doživeli. Dobro vzdušje je med samo tekmo vladalo tudi na Ernst Happlu,a je treba priznati, da so pred nekaj dnevi hrvaški in turški navijači precej bolj goreče podpirali svoji reprezentanci. Sva pa z Alešem včeraj prvič opazila tudi kar nekaj praznih stolov na tribuni, ki so jo zasedli italijanski navijači. Doslej vedno razprodani Prater je sinoči namesto običajnih 51.428 navijačev gostil (le) 48.000 nogometnih zanesenjakov. Takšni so uradni podatki Uefe, ki je sicer vseh 1.050.000 vstopnic za EURO razprodala že pred meseci. Tudi najboljšim se kdaj pa kdaj malce zatakne, mar ne...

Dunajski hotelirji, lastniki trgovin in gostinci pa iskreno upajo, da se v četrtek v polfinalu proti Špancem ne bo zataknilo Rusom. Doslej so namreč gostitelji EURA na Dunaju pričakovali večji zaslužek, a kaj, ko so se veliki zapravljivci, denimo Nizozemci in Švedi, tokrat avstrijski prestolnici izognili. A zato zdaj prihajajo Rusi. Mnogi med njimi polnih denarnic, ki jih ne zanimajo cene, temveč le najboljše. In tako bodo zdaj nekateri Dunajčani držali pesti za Ruse. Imam občutek, da je bilo še pred kakšnimi petnajstimi leti ob lepi modri Donavi precej drugače, a časi se pač spreminjajo. Zakaj bi Rusi Dunaju pomahali v slovo že v petek, če pa lahko s prestižnimi šampanjci nazdravljajo vse do ponedeljkovega jutra.