Večer za zgodovino

Ko sva z Alešem popoldne pred dvobojem Hrvaške in Turčije delovno preživljala v strogem centru Dunaja, se prav nič nisva ukvarjala z mislimi, da je pred nama mogoče nogometni dvoboj, o katerem bodo govorile še generacije in generacije.

Hrvaški navijači so znova kraljevali na Štefanovem trgu in sila optimistično pričakovali obračun s Turčijo. Vsake toliko so naju seveda spomnili, da je slovenska reprezentanca tudi tokrat ostala doma in da jim naši policisti na poti v Avstrijo s kaznimi grenijo življenje. Odgovori v stilu, v Evropi pač vlada red, se nama nekako niso zdeli primerni, saj oborožena z nahrbtniki in kamero na 100 metrov najverjetneje ne bi tekla pod petnajstimi sekundami. No, mogoče Aleš, a iskreno dvomim. Vi pa lahko kdaj pa kdaj podvomite o številkah, ki jih slišite, ko gre za preprodajo kart.

Najina resnica gre takole; domači preprodajalec nama je ponujal dve karti za tekmo Hrvaška Turčija za 800 evrov, gospod, ki naju je ogovoril v nama znanem jeziku, pa bi se za dve karti zadovoljil s 600 evri. Zelo zadovoljni pa so bili tik pred koncem tekme tudi Hrvati na stadionu Ernst Happel, a je njihovo silno slavje trajalo le dve minuti. Gola Semiha Senturka zagotovo ne bodo nikoli pozabili, z Alešem pa se strinjava, da so bile enajstmetrovke nato zgolj formalnost. Hrvati so bili pač na dnu. Zgodovinski poraz je daleč najbolje opisal hrvaški selektor Slaven Bilić: "Zadnji dve minuti te tekme nas bosta preganjali do konca naših dni."

Genialni novinarski kolega z daljne Japonske ga je nato vprašal, kakšno glasbo bo zdaj poslušal. Če do novinarjev ne gojite prav nobenega spoštovanja, sem vas tokrat skoraj prisiljen razumeti. In ko smo že pri novinarjih in razumevanju; slovenska ekspedicija na Dunaju je večer in noč po obračunu Turkov in Hrvatov preživela skupaj, proti svitu pa smo se dokopali do številnih novih spoznanj. Naslednje dopoldne so mi zato šli malce na živce klici o neredih, ki so sledili razburljivemu finišu na stadionu Ernst Happel.

Neredi? Z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak nekaj krvavih turških in hrvaških nosov uvrščam v kategorijo gasilskih, lovskih veselic in podobnih družabnih dogodkov na sončni strani Alp.