Le trikrat je bil prvak favorit

Že prvo leto je postreglo z razburljivim finalom. Juan Manuel Fangio, Luigi Fagioli in Giuseppe Farina, vsi so dirkali za Alfa Romeo in vsi so lahko na zadnji dirki v Monzi 3. septembra 1950 še postali svetovni prvaki.

Fangio in Fagilo sta morala odstopiti, nato sta sedla v dirkalnike dveh, ki nista mogla več osvojiti naslova. To je bilo takrat še dovoljeno, a tudi v drugo se je avto Fangiu pokvaril. Fagioli je bil tretji, Farina pa je zmagal. Argentinec Fangio je sumil italijansko sabotažo, a je nikdar ni mogel dokazati. Se je to, o čemer v formuli 1 govorimo še danes, začelo že te sončne nedelje v Monzi pred skoraj 60 leti?

Ko so 12. decembra v Sebringu na Floridi dirkali na finalni VN ZDA, kar tri mesece za predzadnjo dirko v Monzi, so se za naslov borili Avstralec Jack Brabham in Angleža Stirling Moss ter Tony Brooks. Prva dva s cooper climaxom, slednji s ferrarijem. Brabham je pred dirko vodil na nenavadni predstavi na hitri, neravni in nevarni stezi je Tony Brooks osvojil 3. mesto, a Jack Brabham je svoj avto zadnji 800 metrov rinil čez cilj, zmanjkalo mu je bencina, ter tako s četrtim mestom osvojil naslov svetovnega prvaka. Moss, ki je štartal s prvega mesta, je odstopil.

Pet let kasneje je bil finale 25. oktobra v Mexicu. V glavnem mestu Mehike so se leta 1964 za naslov borili Graham Hill, oče Damona Hilla, John Surtees, za katerega je v formuli 2 dirkal kasneje Franci Jerančič, in Jim Clark, prva zvezda 60-ih. Graham Hill, ki je pred dirko vodil, ni končal napornih 65 krogov Mexica v vlažnem in soparnem popoldnevu, John Surtees je bil s ferrarijem drugi, in ker je bil Jim Clark z lotusom šele 5., je Anglež za scuderio iz Maranella osvojil naslov prvaka.

Tudi leta 1968 je naslov prvaka dal Mexico, znova so bili kandidati Graham Hill, ki je vodil pred to dirko, mladi Jackie Stewart in Novozelandec Danny Hulme. Hill je z zmago z lotusom onemogočil tekmece in tako postal suvereno drugič svetovni prvak. 6. oktobra 1974 je imela formula 1 zadnjo postajo v Watkins Glenu, na severu ameriške zvezne države New York, ko so vsi dirkači še stanovali v motelu ob jezeru in na stezi nihče od kandidatov ni osvojil točk. Torej je vrstni red ostal enak kot pred dirko.

Emerson Fittipaldi je zaradi zmage dva tedna pred v Kanadi v Mosportu z mclaren fordom zbral več točk od Švicarja Claya Regazzonija (Ferrari) in Jodieja Scheckterja (Tyrrell Ford).  Postal je prvi Brazilec in že drugič po letu 1972 svetovni prvak. Igralniški Las Vegas je finale gostil leta 1981, Carlos Reutemann iz Argentine je imel najboljše izhodišče, a dirke med kazinoji ni končal. Nelson Piquet je bil v prvenstvu pred dirko drugi, za naslov prvaka mu je z Ecclestonovim branhamom zadostovalo peto mesto, saj je tretji konkurent Jacques Laffite z ligierjem šele šesti. To je bil pri od treh naslovov za plejboja iz Brazilije.

Le dve leti smo čakali na naslednji vročični finale, 15. oktobra 1983 v Kyalamiju na oborbju Johanesburgav Južni Afriki. Alain Prost (Renault) je imel največ točk pred dirko, Piquet (Brabham) je bil drugi in Rene Arnoux (Ferrari) tretji. To je bil čas zelo zmogljivih turbo motorjev z več kot 1000 konji, a spet je imel srečo Piquet. Na dirki je bil tretji, zmagal je Padovanec Riccardo Patrese z enakim brabhamom. Prostu pa je odpovedala turbina. Še prej je ferraijev motor izdihnil Arnouxu. Prvak je bil znova Piquet.

In še najbolj odmevni troboj, zadnji od vseh, na ulicah Adelaida pred 21 leti, 26. oktobra 1986. Pred dirko je imel Nigel Mansell lepo točkovno prednost, sledila sta mu preračunljivi dirkaški profesor Alain Prost in vedno nepredvidljivi Nelson Piquet. Mansell in Piquet v williams honda, Prost v McLaren TAG porscheju. To je bil izven turbo obdobja. Na avstralski ulični stezi, ki je bila na koledarju drugič, so zelo trpele zadnje gume. Mansell je bil tretji z veliko prednostjo pred četrtim. Moral bi voziti počasi ali iti v bokse po nove gume in naslov bi bil zlahka njegov. A ne, lev, ko so ga klicali, je drvel dalje, in na High streetu predčasno končal dirko. Prost, ki je zmagal, je tako postal svetovni prvak, Nelson Piquet pa je svojo priložnost čakal do zadnjega saj je bil za Francozom drugi.

Osem finalnih trobojev, kjer je le trikrat naslov osvojil favorit pred dirko, govori o tem, da v Sao Paulu to nedeljo mogoče prav vse.