Nobena skrivnost ni, da se lastniki moštev z otoka nikoli niso preveč dobro razumeli s konjenico iz Maranella. Bodisi je šlo za vprašanje časti, kaprice vodilnih, narodno zavest, bodisi za kaj drugega. Toda rivalstvo med otoškimi ekipami in moštvom, ki nastopa v znamenju poskočnega konjiča je staro toliko kot avtomobilski šport.
Pred dirko je David Coulthard, verjetno tisti dirkač, ki je imel vsaj na papirju največje možnosti, da zaustavi pohod »vranca iz Italije«, pozival domače občinstvo, naj pride na bivše vojaško letališče v kar največjem številu, saj je to enkratna motivacija za domače dirkače. Tudi v resnici se je moč navijačev v preteklosti izkazala za učinkovito, saj je na otoku Ferrari dosegel sorazmerno manj zmag kot drugje. Michael Schumacher na primer, je nazadnje slavil pred hudo poškodbo, ki jo je pred tremi leti staknil prav v Silverstoneu. Potem je bil tri sezone nepremagljiv McLaren, ki pa je na nedeljski dirki doživel pravo katastrofo. Michael Schumacher in njegov briljantni strateg Ross Brawn, pa sta še enkrat, kot radi zapišejo italijanski novinarji, dež spremenila v šampanjec. Nemec je z vsakim postankom in menjavo gum pridobil, medtem, ko so drugi izgubljali.
Tudi Rubens Barrichello je po katastrofalnem začetku, ko mu je na začetku kroga za ogrevanje ugasnil motor vozil briljantno. Povsem iz ozadja se je prebil do drugega mesta drugo mesto in pri svojem pohodu v ostrem dvoboju obšel tudi zmagovalca kvalifikacij, Juana Pabla Montoya: »Na štartu sem...ja pravzaprav zaklel, potem pa sem si dejal, ni še konec. Poskušal sem biti miren, saj sem se zavedal, da je do konca še daleč. Zelo potrpežljiv sem moral biti tudi pri prehitevanju počasnejših dirkačev, saj bi, ker je naš dirkalnik veliko hitrejši, lahko hitro zagrešil kakšno preuranjeno neumnost. Toda vse se je dobro izteklo.« Seveda je bil še boljše volje zmagovalec, Michael Schumacher, ki je po dolgem času prekinil »otoško prekletstvo« in v Silverstoneu po nekaj sušnih sezonah Ferrariju privozil zmago.
Zagrizeni domači pripadniki otoških moštev pa so bili verjetno kar neprijetno presenečeni nad velikim številom rdečih zastav na tribunah. Številne so, resnici na ljubo, pripadale prišlekom iz celine: »Res je, že dolgo se nisem mogel veseliti skupaj z otoškimi navijači Ferrarija. Zdaj, je uspelo. Seveda je bila to zaradi številnih okoliščin zame prav posebna dirka. Enkratno je, da sem serijo slabših nastopov prekinil ravno s šestdeseto zmago.« Michael Schumacher, znani nasprotnik statistikov in ljubiteljev verjetnostnega računa pa se razumljivo tokrat še enkrat ni mogel izogniti stari tematiki: »Že v Franciji sem lahko svetovni prvak? Ne vem, nisem še preračunal koliko točk imam pravzaprav,« je v podobnem slogu kot že velikokrat prej svetovni prvak prekinil novinarska ugibanja. Juan Pablo Montoya, prav tako navzoč na novinarski konferenci je svojega tekmeca rade volje popravil: »Schumacherju res ni treba razmišljati o naslovu, saj ga ima že v svojih rokah.« Michael se seveda tudi s Kolumbijcem ni strinjal, temveč je odvrnil: »Hvala, toda počakajmo še nekaj časa.«
Številke pa so vseeno zgovorne. Schumi lahko postane človek, ki je najhitreje v zgodovini osvojil prvenstvo v primeru, če v Franciji zmaga, Montoya ne pride višje kot do tretjega mesta, Barrichello pa ne sme priti višje od četrtega. V tem primeru bi se Schumacher zapisal v zgodovino kot človek, ki je postal prvak na 11. izmed 17ih dirk sezone. To je sicer uspelo tudi do tega časa neprekosljivemu Britancu Nigelu Manslu. Toda njegov rekord je v nevarnosti zato, ker je bilo leta 1992 v koledarju prvenstva samo 16 dirk.
