No, Ron je v prvi polovici letošnje sezone perfekcionizem upravičeval predvsem z logističnimi prijemi in splošnim videzom moštva, kajti pravih rezultatov ni bilo. Na drugi strani pa se je zdelo, da v moštvu prihaja do vse večjih trenj, saj se pri McLarnu niso več pretirano trudili skrivati razočaranja nad letos ne najbolj konkurenčnimi motorji, ki jih srebrnim dobavlja Mercedes.
Potem je prišla nedelja v Monte Carlu. David Coulthard je po najboljšem letošnjem kvalifikacijskem dosežku odlično štartal in v St. Devotu ubranil prednost pred Juanom Pablom Montoyo in Michaelom Schumacherjem. Nato se je začelo kazati tisto, na kar so podrobnejši analitiki razmerij v karavani opozarjali že nekaj časa. Škot, ki si je v prvih krogih pridobil nekaj prednosti je začel popuščati, zasledovalca pa sta se mu prilepila na zadek njegovega MP4-17. Očitno je bilo, da se moč Mercedesovega agregata vseeno še ne more kosati z najmočnejšo konkurenco. Toda na zavitih ulicah, ki jih kot domačin in ljubiteljski kolesar Coulthard pogosto prekolesari, to ni bilo odločilno: »Na štartu je odlično delovala elektronika, ki nadzoruje elektronski nadzor koles, in s katero smo imeli na začetku leta veliko težav. Potem sem moral paziti le še na to, da ne doživim kakšnega bližnjega srečanja z ograjo.« Dejansko so bile diplomatske besede na nek način na mestu, saj kljub temu, da sta bila njuna dirkalnika verjetno hitrejša, ne Montoya, ne Schumacher nista mogla ogroziti Škota, ki mu je po nekaj krogih celo začel spet nagajati Mercedesov desetvaljnik. No, vsaj tako se je zdelo: »Tudi sam sem, ko sem dirkal mimo Casina, opazil bel dim na zadku dirkalnika. Seveda me je zaskrbelo. Vprašal sem moštvo, kaj se dogaja. Toda javili so mi, da vsi sistemi normalno delujejo in na srečo sem prišel do konca brez težav.«
Coulthard je ciljno črto, potem ko je vodil celo dirko, prevozil kot zmagovalec, svojemu moštvu pa po eno letnem premoru privozil novo zmago. Ker je imel na stezi nekaj časa celo malo odprt vizir na čeladi, se je marsikomu zdelo, da si je zmago priboril z lagodno nedeljsko vožnjo: »Res je, vizir na čeladi sem malo odprl, ker na ta način izboljšaš dovod zraka. V veliki vročini, kakršna je bila v Monacu to pride zelo prav. Seveda sem to lahko storil le kot vodilni, saj ti, takrat, ko si v vodstvu ni treba paziti na morebitne drobce, ki bi odpadli z dirkalnika pred tabo. Če se komu zdi, da nisem vozil 100 odstotno to drži, vendar to nikakor ni bila lahka zmaga. Vsekakor sem vozil 99 odstotno, saj v Monaku zelo hitro narediš napako.«
Coulthard se razumljivo ni mogel izogniti vprašanjem povezanim s prehitevanjem zaostalih dirkačev, ki je v Monacu zelo problematično. Na tem mestu je bil še posebej aktualen Enrique Bernoldi: »Tokrat sem na srečo prišel mimo brez težav, čeprav sem veliko razmišljal o tem. Lani sem za Bernoldijem prevozil 50 krogov, tako da verjemite, da ne maram oranžno črne barvne kombinacije.«
Potem, ko je moral Juan Pablo Montoya zaradi okvare dirkalnika predčasno končati sedmo dirko v prvenstvu, je status prvega zasledovalca pripadel Michaelu Schumacherju. Svetovni prvak je nato kot drugi tudi prevozil ciljno črto. Taktična odločitev? »V Monacu je vse odprto do zadnjega ovinka. Seveda sem čakal na morebitno napaka nasprotnikov, vendar se to ni zgodilo. Bil sem zelo pozoren na Montoyo, ki je večji del dirke vozil na meji in kaj lahko bi se mu pripetilo, da bi se kakšne ograje dotaknil bolj, kot bi si želel. Seveda sem opazil tudi dim na zadku Davidovega dirkalnika. Toda pogosto, kot se je izkazalo tudi danes, tovrsten dim ne predstavlja večjih težav. Kakorkoli že. Coulthard je delo opravil odlično. Vse čestitke.«
Michaelov brat Ralf si je po odstopu Montoye privozil tretje mesto. Na tiskovni konferenci pa se, ko je hudomušno pogledal brata, najbolj nasmihal, ob vprašanju o moštveni odločitvi. Montoya ga je namreč, ko je začel ugašati njegov motor, spustil predse: »Nikakor ni šlo za ukaz iz boksov. Mislim, da je imel Juan Pablo tehnične težave, zato me je enostavno spustil predse.« Sicer je imel tudi Ralf nekaj težav z zadnjo levo gumo, ki pa na njegovo srečo niso bile usodne. »Ne vem, nenadoma je bila prazna. Toda na srečo sem si lahko privoščil še en postanek in prišel nazaj na stezo pred Trullijem. Sicer pa sem tega tretjega mesta zalo vesel. Nazadnje sem tukaj prevozil ciljno črto, ko sem dirkal s formulo 3. Zdi se mi, sem, da je bilo to leta 1994 ali 1995. V zadnjem času sem že mislil, da me Monako enostavno ne mara.«
