V Monzi vse v znamenju Formule 1, Ferrari je tukaj religija

Dovolj je že nekaj minut v Monzi, da razumeš, zakaj se ob Veliki nagradi Italije govori o rdečem morju. Ferrari je povsod. Na zastavah, kapah, majicah, avtomobilih in izložbah. Tudi trgovine, ki z avtomobilizmom nimajo praktično nič skupnega, so se prilagodile največjemu športnemu dogodku konca tedna na tem območju.

V zadnjih dneh sem govoril z navijači iz Kitajske, Argentine in Brazilije. V Italijo so prišli samo zaradi Formule 1. Enega bolj nenavadnih prizorov pa mi je pripravil Avstrijec v Ferrarijevih barvah. Na rami je imel ogromno tetovažo s portretom Ayrtona Senne.

Na prvi pogled nenavadna kombinacija. Navijač Ferrarija, na koži pa eden največjih simbolov McLarnove zgodovine. Po drugi strani pa morda popoln prikaz Formule 1. Ekipe deli rivalstvo, navijače barve, toda največji dirkači vendarle presegajo meje posameznih moštev.

Gneča je praktično povsod. Na cestah okoli dirkališča, v parku, navijaški coni, pit laneu in pred vhodi. Ljudje stojijo ob ograjah, iščejo najboljše točke za fotografijo in čakajo, da bi vsaj za nekaj sekund od blizu videli dirkača, člana ekipe ali dirkalnik. Vsi želijo pokukati v svet, ki ga večino leta spremljajo samo prek televizijskih zaslonov.

Kako kontrasten je ta svet. Le nekaj deset metrov lahko loči navijača, ki več ur čaka ob ograji, od paddocka, kjer se sprehajajo dirkači, šefi ekip, nekdanji svetovni prvaki, športniki iz drugih panog in številni znani obrazi. Nekdanji dirkači, ki smo jih nekoč gledali za volanom, danes mimo hodijo z mikrofonom v roki kot televizijski analitiki ali novinarji. Tudi to je Formula 1. Šport, posel, spektakel in prestiž, vse na nekaj sto metrih.

Monzi z razlogom pravijo tempelj hitrosti. To je mogoče razložiti s številkami, toda šele ob stezi zares dojameš, kaj pomeni, ko dirkalnik Formule 1 mimo tebe prileti z več kot 300 kilometri na uro.

Zvok je težko opisati. Najbližja primerjava je izstrelek ali raketa, ki švigne mimo tebe. Najprej jo zaslišiš, nato jo za trenutek zagledaš – in že je ni več. Pri okoli 350 kilometrih na uro dirkalnik v eni sekundi prevozi skoraj 100 metrov. Približno dolžino nogometnega igrišča.

Ob televizijskem prenosu lahko spremljaš vsak zavoj, linijo in premik dirkača. Ob stezi pa je vtis povsem drugačen. Hitrost je tako velika, da avtomobila skoraj ne uspeš zares pogledati. Samo švigne mimo. In šele takrat postane nekoliko bolj jasno, kako na robu so stvari, ki jih ti dirkači počnejo vsak konec tedna.

A v Monzi hitrost vendarle ni najpomembnejša stvar. Najpomembnejša je rdeča barva. Italija ima v Kimiju Antonelliju domačega dirkača, ki sodi med največje zgodbe letošnje sezone. Logično bi bilo pričakovati, da bodo domači navijači sanjali predvsem o italijanski zmagi v Monzi.

Toda med pogovori z njimi sem dobil precej drugačen vtis. "Kimi nas ne zanima. Zanima nas Ferrari. Ferrari je religija. Ferrari pomeni vse," poudarjajo eden za drugim.

Odgovori so bili presenetljivo neposredni. Tudi ko jih vprašaš, ali bi v neposrednem boju za zmago izbrali italijanskega dirkača ali Ferrari, pri večini ni nobenega dvoma. Ferrari. Gre za pripadnost, ki se prenaša med generacijami.

Zato imajo domači navijači na Charlesa Leclerca še posebej lepe spomine. Monačan je v Monzi s Ferrarijem zmagal že dvakrat, leta 2019 in 2024. Pred dvema letoma je prav njegovo slavje sprožilo prizore, zaradi katerih izraz rdeče morje dobi dobeseden pomen.

Letos Ferrari znova prihaja z velikimi pričakovanji. Konkurenca bo huda. Lando Norris je v Monzo prišel po dveh zaporednih zmagah, toda že prvi kilometri letošnjega konca tedna so tifosom dali razlog za optimizem.

Eden najbolj zanimivih prizorov tega konca tedna pa se je zgodil pred garažami, ko smo lahko spremljali trening mehanikov za postanke v boksih.

Na televiziji vse skupaj deluje skoraj rutinsko. Dirkalnik se ustavi, okoli njega skoči skupina mehanikov, štiri pnevmatike izginejo, štiri nove so nameščene in nekaj sekund pozneje voznik že nadaljuje dirko.

Od blizu ugotoviš, koliko dela se skriva v teh nekaj sekundah. Pred treningom se mehaniki celo ogrevajo. Raztezanje, poskoki, hitri gibi. Skoraj kot skupina nogometašev pred rekreacijo. Nato vsak zasede svoje mesto. In začne se ponavljanje. Prihod dirkalnika. Dvig. Odvijanje kolesa. Menjava. Privijanje. Spust. In še enkrat.

Vsak gib je natančno določen, vsak posameznik ve, kam mora stopiti in kaj mora narediti. Razlika nekaj centimetrov ali nekaj stotink lahko v nedeljo odloči o mestu na stezi. Formula 1 je šport, v katerem se milijoni evrov, stotine zaposlenih in mesece priprav na koncu pogosto skrčijo na nekaj desetink sekunde.