Po 254 kilometrih je v dirki odločila končnica, v katerem je bil najboljši Španec Oscar Freire, drugi je bil Italijan Paolo Bettini, tretji naš Hauptman, za njim pa sta zaostala Nizozemec Dekker in celo sloviti Eric Zabel. Dirka je imela presenetljiv razplet, saj nihče ni pričakoval, da bi lahko zmagovalca odločil sprint. Papirnati favoriti, kot so bili pred prvenstvom Nemec Jan Ullrich, Francoz Richard Virenque, Italijan Francesco Casagrande in še kdo, so "pogoreli", v ospredje so prišli sprinterji. V sprintu pa zmaga Freira ni presenečenje.
"Vedel sem, da imam velike možnosti, če skupina v cilj pride skupaj. Vsi iz mojega moštva so delali zame, tako da je ta zmaga zasluga vseh v španski reprezentanci. To je moja druga zlata medalja na svetovnih prvenstvih, obe pa je težko primerjati. V Verono sem prišel kot neznan tekmovalec in presenetil vse, zmaga v Italiji mi je spremenila življenje, tukaj pa mi je bilo težje, ker sem bil favorit. Po pravici povedano nisem imel velikih upov, da sem lahko spet prvi, saj nisem pričakoval, da bo odločal sprint," se je veselil Freire.
Tadej Valjavec je v cilj prišel v času zmagovalca in zasedel 27. mesto, Gorazd Štangelj je bil 60., zaostal je osem minut in sedem sekund, Martin Derganc pa je v 19. od skupno 21 krogov odstopil. Med 172 kolesarji jih je dirko končalo le 94, povprečna hitrost zmagovalca pa je bila 41,5 kilometra na uro.
"Srečen sem in presenečen. Vsak športnik sicer sanja o uvrstitvi na stopničke, a to so bile res sanje in ne realna pričakovanja. Toda jaz sem presegel tudi ta," so bile prve besede nekdanjega kolesarja Radenske Roga, ki tretje leto tekmuje v profesionalni konkurenci. Skromni Hauptman zaradi zahtevnosti proge pred prvenstvom ni bil optimist, toda vsi, ki ga vsaj malo poznajo, so dobro vedeli, da njegove besede ne pomenijo nič in da bo vse povedal na cesti. In s pomočjo moštva je res pokazal ves talent in borbenost. Kljub progi, ki mu ni ustrezala, je premagal vse težave ter v sprintu osvojil bronasto odličje, če ne bi imel nekaj smole v zaključku, pa bi lahko stopil še stopničko ali dve višje. V sprintu ga je namreč Nemec Erik Zabel, najboljši sprinter na svetu, povsem zaprl, tako da več kot tretje mesto ni bilo dosegljivo.
Selektor slovenske reprezentance Gorazd Penko pa je dejal: "Fantje so vozili fenomenalno in nagrada je prišla. Že nekaj časa trdim, da je bilo vprašanje časa, kdaj se bo kdo od naših uvrstil med prvih pet, zdaj pa imamo medaljo. Hvala Hempiju in vsem drugim. Hvala vsem trenerjem, ki so kdaj delali s temi fanti, hvala tudi sponzorjem, ki so prav tako dodali svoj kamenček v mozaiku. Trdil sem, da nimamo številnega moštva, kot ga imajo druge države, imamo pa majhno ekipico, ki je sposobna marsičesa. Ne predstavljam si, kaj bi bilo, če bil bil Gorazd Štangelj tak kot pred desetimi dnevi. Ne predstavljam si tudi, kaj bi bilo, če bi bila proga še 100 metrov daljša. Potem bi verjetno imeli zlato," je bil navdušen selektor, ki sprinta niti ni gledal, saj je bil prepričan, da se bo Hauptman uvrstil med najboljše.
Slovenska reprezentanca res še nikoli ni izgledala bolj močna in homogena. Prav vsi so od samega začetka nadzorovali poteg in bil zraven povsod, kjer se je kaj dogajalo. V nepotrebne napade se niso spuščali, iz glavne skupine je enkrat skočil le Valjavec, pa še to z željo, da pokrije pobeg. Tudi pokrovitej reprezentance bo z dirko zelo zadovoljen, saj so bili zeleni dresi praktično ves čas prisotni v objektivu kamere. Dergancu in Štanglju je sicer na koncu zmanjkalo moči, tako da je bil v pomoč Hauptmanu le še Valjavec, a je to povsem razumljivo. Za Derganca je bila dirka nekoliko predolga, kajti 251 kilometrov ne prevozi vsak dan, posebno ne na tako zahtevni progi, medtem ko se je Štanglju poznala poškodba, ki jo je dobil pred 14 dnevi.
Podobno kot Štanglju so v predzadnjem krogu pošle moči tudi Dergancu, medtem ko je bil Valjavec v ospredju vse do sprinta. Prav Besničan ima največ zaslug, da je imel Hauptman odličen izhodiščni položaj v sprintu.
