Zato jim je prišlo prav, da jih je v »Slovenski hiši« odprtih rok sprejel alfa in omega domžalske gostilne Frenk Urbanija. Ni se mogel načuditi apetitu naših reprezentantov, ki so naenkrat »zmazali« dva pršuta, kotel bograča, špagete in še zrezke s prilogo. V Jonkepingu sem se lahko tudi sama prepričala, kakšno hrano so hokejisti jedli v hotelu, in moram priznati, da jim je nisem čisto nič zavidala. Nič čudnega torej, da so se naši reprezetanti ob vrnitvi kar po vrsti pritoževali nad preširokimi hlačami in izgubljenimi kilogrami.
Glavni opremljevalec hokejistov na SP se je kar malo poigral z njimi. Trenirke so bile vsem po vrsti preširoke in prevelike, superge pa takšne, da so se člani ekipe pošalili, da morajo vstajati 15 minut prej, ker toliko časa porabijo, da si nataknejo nova obuvala. Kar nekaj naših hokejistov je na svojih supergah opravilo lepotne popravke. Z noži in škarjami so odrezali po njihovem mnenju odvečne dele in bili nad svojim delom navdušeni.
Kar nekaj težav smo imeli na daljnem severu tudi novinarji. Takoj po prihodu smo odšli v Press center po akreditacije, a nas je oblil hladen tuš, saj dveh predstavnikov sedme sile ni bilo na obširnem seznamu akreditiranih novinarjev. Po nekajminutnem prepričevanju so tudi naju posadili pred kamero, naju slikali in nama tako kot ostalim za vrat obesili kartico, ki nam je 14 dni odpirala vrata dvoran in prostorov za novinarje.
Nad švedsko organizacijo svetovnega prvenstva prav gotovo ne moremo biti navdušeni. V navadi je, da novinarji dobijo obširen program tekmovanja, podatke o igralcih ter darilo, ki jih spominja na prvenstvo, s katerega so poročali. Švedi so nas razočarali, saj nas je v plastični torbici enega od pokroviteljev čakal le model avtomobila Škoda (ki je bila zadnjič pokroviteljica svetovnega prvenstva), trije listi papirja, pisalo in uradna majica. Očitno je, da se Švedi za že osmo organiziracijo svetovnega prvenstva niso kaj prida potrudili. Tudi za prevoze novinarjev ni bilo poskrbljeno, tako da smo se morali znajti kar sami. Še posebno težko je bilo to za nas Slovence, ki smo vseskozi bivali v Goeteborgu, medtem ko so naši fantje zadnje štiri tekme igrali v Jonkepingu, ki je od Goeteborga oddaljen približno 150 kilometrov.
Ker so se nekateri novinarji v Press centru obnašali precej navijaško, so po treh dneh prvenstva po stenah obesili opozorila, da z dresi reprezentanc vstop v centre ni mogoč ter da ni dovoljeno prositi igralcev za avtograme v conah za novinarje. Edino na novinarski tribuni v dvorani smo lahko imeli na sebi drese in majice svojih reprezentanc. In to smo vsaj Slovenci s pridom izkoristili. Še posebej na zadnji tekmi, ko smo bili novinarji poleg slovenskih študentov, ki so na izmenjavi v Jonkepingu, edini navijači naših »risov«. Pa še obrestovalo se je!
