Slovenski hokejski čudež v rokah nove generacije

Če se uvodoma ustavimo pri serijskem slovenskem državnem prvaku iz prestolnice, ki peto sezono zapovrstjo pod vodstvom aktualne uprave na čelu z njenim predsednikom Miho Butaro nastopa v razširjenem avstrijskem prvenstvu (ICE Hockey League), je treba najprej poudariti, da klub iz leta v leto organsko raste. Butari je z najožjimi sodelavci v relativno kratkem časovnem obdobju klub uspelo finančno stabilizirati in ga (znova) umestiti v regijski hokejski prostor.

Olimpija Ljubljana ni le simpatičen predstavnik slovenskega hokeja v mednarodnem okolju, ampak je precej več kot to. Če so bili po dveh naslovih v sezonah 2018/19 in 2020/21 v kakovostno šibkejši Alpski hokejski ligi (AHL) apetiti ljubljanskih navijačev po nadaljevanju rezultatske uspešnosti tudi v precej močnejši konkurenci avstrijskih, italijanskih in madžarskih klubov preprosto preveliki oziroma nerealni, je zdaj slika drugačna. Danes zmaji odmevno "bruhajo ogenj" in grenijo življenje finančno precej bogatejšim klubom iz regije. Da so te razlike vendarle nekoliko manjše v primerjavi s prejšnjimi leti, pa je poskrbel lanski prihod premožnega "strica" iz Kanade Alexandra Lefebvreja.

Slednji je v klubsko blagajno vbrizgal prepotrebno finančno injekcijo v višini dobrega milijona evrov, kar po lastnih besedah namerava početi tudi v prihodnje. "Ne le žena Nicole, ki ima prek svojega očeta slovenske korenine, temveč tudi moj sin, ki je prav tako hokejist v Združenih državah Amerike, slovenskemu hokeju privošči še večji napredek. In ko smo ravno pri tem, brez kakršnih koli zadržkov lahko zatrdim, da ne gre le za slovenski hokejski čudež, ampak kar za svetovnega. To govorim iz srca, saj je neverjetno, s kakšnimi uspehi se lahko pohvalite v tako majhni državi, kot je Slovenija," je ob svojem prihodu v Ljubljano lani aprila slovenskim novinarjem med drugim razlagal tedaj 43-letni poslovnež iz Montreala.

Ko s(m)o ga povprašali o tem, kateri so njegovi primarni cilji po priključitvi k projektu, je Lefebvre pred začetkom lanske sezone 2024/25, ki je močno vplivala tudi na potek letošnje, kot iz topa izstrelil: "Res si želimo zmagati regionalno tekmovanje v naslednjih štirih letih. Izboljšati pa moramo predvsem navijaško izkušnjo. Če bomo tekmovalno uspešni, nas bodo navijači in sponzorji podprli. Če bo to zame projekt pred upokojitvijo, bom zelo zadovoljen. Tukaj bom, dokler me boste vi mediji želeli (smeh)."

Kanadčanu so bile torej že ob samem prihodu v zmajevo gnezdo stvari povsem jasne. Čeprav se zaveda, da bo za uresničitev smelih napovedi boj z bogatejšimi avstrijskimi, italijanskimi in madžarskimi klubi iz regije neizprosen, je s sodelavci pripravljen storiti vse, da se regionalna lovorika nekoč ustavi tudi v slovenski prestolnici. Nekaj, kar bi se pravzaprav že moralo zgoditi pred davnimi 17 leti, a se na žalost ni zaradi redko videne administrativne napake tedanjega direktorja kluba Matjaža Seklja, ki je ljubljanskemu tekmecu v finalu lige EBEL – tako se je včasih imenovala današnja ICE Hockey League - Salzburgu na stežaj odprla vrata raja.

Da bi dobili boljši vpogled v preporod ljubljanskega kolektiva na vseh ravneh delovanja, se moramo na kratko vrniti v lansko sezono, ki jo je na trenerski klopi začel Antti Upi Karhula. Redkobesedni finski strokovnjak je dobro vodil moštvo iz Tivolija vse do novembrskega reprezentančnega premora, po katerem pa se je rezultatska krivulja obrnila strmo navzdol. Le dve zmagi v naslednjih 14 tekmah sta bili premalo za vse bolj ambiciozno vodstvo kluba in Karhula se je naposled moral posloviti. Čeprav je predsednik Butara v javnost poslal informacijo, da se klubsko vodstvo pogovarja z domnevno tremi uglednimi strokovnjaki, je kocka na koncu padla na domačega trenerja, dotedanjega Finčevega pomočnika Andreja Tavžlja.

Nekdanji zmaj in dolgoletni slovenski reprezentančni branilec se je pogumno lotil "gašenja požara". V naslednjih nekaj tekmah je namreč nanizal nekaj odmevnih zmag in moštvo uspel kolikor toliko rezultatsko stabilizirati. Olimpija Ljubljana je skupinski del tekmovanja zaključila na osmem mestu, ki ji je za tekmeca na prvi stopnički izločilnih bojev (osmina finala) prinesel obračun s starim znancem Pustertalom. Ta je po hudem in zelo izenačenem boju v seriji na dve dobljeni zmagi vendarle uspel izločiti žilavo zasedbo izpod Rožnika in se uvrstiti med osem najboljših moštev. Po kasnejši (pričakovani) osvojitvi naslova državnega prvaka se je vodstvo kluba že začelo ukvarjati s sestavo igralskega kadra za letošnjo sezono 2025/26.

Direktor Anže Ulčar se je kljub pozitivni oceni Tavžljevega dela poleti odločil ustoličiti novo ime na trenerski klopi zmajev. Kar morda najbolj veseli v tem trenutku, je, da ambiciozni Kanadčan Ben Cooper, ki je v Ljubljano prispel s slovesom dolgoletnega odličnega pomočnika glavnega trenerja pri serijskih prvakih tekmovanja iz Salzburga, razpolaga kar z 18 hokejisti iz domačega okolja in le devetimi tujci. "Imamo res dobro jedro slovenskih igralcev, zato se je navijačem lažje poistovetiti z ekipo. Seveda pa moramo zmagovati. Ne glede na športno panogo je težko prepričati gledalce, da pridejo na tekme, če ni zmag. V dvorani Tivoli bomo skušali narediti večji spektakel oziroma se še dodatno približati slehernemu navijaču, kajti trenutno ni občutka, da si v domu Olimpije," je bil po svoji prvi sezoni v vlogi podpredsednika kluba nekoliko nejevoljen Alexandre Lefebvre.

Pozitivne premike je bilo moč zaznati že na avgustovski novinarski konferenci, le nekaj dni pred pričetkom nove sezone v razširjenem avstrijskem prvenstvu, ko je bilo čutiti, da so v Tivoliju zelo ambiciozno zastavili načrte marketinškega udejstvovanja. Praktično od uvodne domače tekme proti Vienna Capitals in neverjetne zmage z 8:1 so privrženci zelenih prišli na svoj račun. Ne le na tribunah, od koder so lahko pospremili izjemno predstavo svojih ljubljencev, temveč predvsem v času pred samo tekmo, saj so na glavnem platoju pred kultno dvorano Tivoli lahko uživali v pestri kulinarični ponudbi in živem glasbenem nastopu. Pri zmajih niso pozabili na nikogar, tudi za najmlajše je pred vsako tekmo lepo poskrbljeno. Klubska trgovina je vse bolj polna z različnimi prodajnimi artikli, kar le potrjuje ambiciozne načrte vodstva, da želijo iz sezone v sezono izboljšati navijaško izkušnjo.

Temu primerni so tudi rezultati članskega moštva. Izjemen uvod v sezono z nekaj odmevnimi zmagami je poskrbel za mirnejšo plovbo skozi zelo izenačeno in zahtevno tekmovanje, v katerem lahko vsak vsakogar premaga. Ljubljančani po odigranih 30 tekmah z razmerjem zmag in porazov 19:11 zasedajo visoko tretje mesto. Le avstrijski moštvi, celovški KAC in Graz 99ers, sta trenutno uvrščeni višje na lestvici. Ne dvomimo, da bodo varovanci Bena Cooperja tudi na naslednjih 18 tekmah, kolikor jih je ostalo do konca rednega dela tekmovanja, storili vse, da ohranijo visok položaj na razpredelnici, ki bi jim morda nekoliko olajšal delo v izločilnih bojih.

Iztekajoče se koledarsko leto je bilo zelo uspešno tudi za slovenski reprezentančni hokej. Naša članska izbrana vrsta je na letošnje svetovno prvenstvo elitne divizije odpotovala z jasno željo po obstanku med najboljšimi reprezentancami na svetu.

Nekdanji slovenski reprezentančni napadalec Edo Terglav, ki zadnji dve desetletji živi in dela v Franciji, se je pred dobrim letom in pol lotil zahtevne prenove, tako imenovane zamenjave generacij, in zadel v polno. Ko je lani še s pomočjo nekaterih veteranov slovensko reprezentanco na turnirju v Bolzanu uspel vrniti med elito, je bilo jasno, da je zamenjava generacij tako rekoč neizogibna.

Ni se bilo lahko posloviti od dolgoletnih nosilcev igre (Žiga Jeglič, Rok Tičar, Miha Verlič, Jan Urbas, Žiga Pavlin ...) in začeti na novo graditi reprezentančno zgodbo. V izjemno močni skupini s Kanado, Švedsko, Finsko, Slovaško, Latvijo, Avstrijo in Francijo so Slovenci iskali pot do tiste ene zmage, ki bi jim na stežaj odprla vrata tako želenega obstanka med elito tudi v naslednjem koledarskem letu. Izziv je bil zelo zahteven, ovire pa same hokejske velesile, ki ne odpuščajo niti najmanjše napake.

Po pričakovanih porazih s Kanado, Švedsko, Finsko, Slovaško in Latvijo so se slovenski hokejisti v dvoboju s severnimi sosedi odlično upirali, imeli možnost tekmo zaključiti v svoj prid, toda v zaključku jim je tudi sreča obrnila hrbet. Poraz po kazenskih strelih naših fantov ni dotolkel. Ravno nasprotno, risi so v odločilni obračun s, to je treba priznati, favoriziranimi Francozi vstopili z ogromnim motivom, da pokažejo in dokažejo hokejskemu svetu, da si zaslužijo obstati med najboljšimi.

Slovenska hokejska reprezentanca si je po veličastni zmagi nad Francijo (2:0) šele tretjič v zgodovini zagotovila obstanek v elitni diviziji. Nazadnje so se risi razveselili obstanka pred natanko 20 leti, ko so na odločilni tekmi v Innsbrucku ugnali gostiteljico turnirja Avstrijo. Posebno težo uspehu daje dejstvo, da je selektor Terglav v Stockholm odpeljal (zelo) pomlajeno ekipo. Kar 14 igralcev je prvič zaigralo v elitni diviziji, šest med njimi pa je sploh prvič nastopilo na svetovnem prvenstvu.

Pomlajevanje izbrane vrste se bo zagotovo nadaljevalo. O imenih, kot so Bine Mašič, Matic Török, Marcel Mahkovec, Nace Langus, Filip Sitar, Jan Goličič, Miha Beričič, Anže Žeželj, Jan Ćosić in Urban Podrekar, bomo v prihodnje še veliko slišali. Nekateri še niso dopolnili 20 let, drugi so pa le malce nad omenjeno starostno mejo, kar daje upanje, da slovenski hokej ne bo zdrsnil v (pod)povprečje.

Če se ob koncu vrnemo na izhodiščno misel o le šestih pokritih dvoranah z ledeno ploskvijo, obenem pa ne zanemarimo dejstva, da se skorajda vsi klubi razen enega soočajo z veliko finančno podhranjenostjo, so uspehi našega reprezentančnega in klubskega hokeja pravi svetovni čudež.