Ko vladajo honorarci

Posnetek lastnikov pravic za prenose tekem Prve lige Telekom dokazuje, da kapetan NK MIK CM Celja Simon Sešlar, s četrtim sodnikom dvoboja sploh ni imel besednega kontakta, ampak mu je zgolj dal dres in kapetanski trak ter mirno zapustil teren.

Pet mesecev prepovedi igranja niso dobili nogometaši v tujih ligah, ko so udarili ali pa odrinili sodnika, medtem ko fizičnega kontakta med glavnim delilcem pravice Andrejem Tratnjekom iz Murske Sobote in nekdanjim slovenskim reprezentantom sploh ni bilo. Ob tem je potrebno dodati, da močno stisnjena roka ni fizično nasilje in da oddan dres ter kapetanski trak četrtem sodniku Sašu Habjaniču pravtako iz Murske Sobote, nista vredna petmesečne prepovedi nastopanja na tekmah državnega prvenstva in pokalnega tekmovanja. Kazen velja za eno izmed višjih v zgodovini slovenskega nogometa, zato si globa zasluži tudi kakšen natančni pregled ekspertov.

Glede na to, da Sešlar kot številni slovenski žogobrcarji živijo od nogometa, je le stežka razumljivo, kaj in kako pri dodeljevanju kazni razmišlja disciplinska komisija. Drugače je seveda sodnikom, ki poleg rednih zaposlitev in plač, za vikend zaslužijo še dodaten denar, ko pridejo piskat katero izmed tekem slovenske lige. Sodniki namreč spregledajo številne zadeve na terenu, glasna komentiranja njihovega dela s strani trenerjev, grobe prekrške in podobno. Ob tem je nedpoustno, da igralec dobi prepoved nastopanja na tekmah za določeno obdobje, saj so bile kazni vselej izrečene v obliki števila tekem in ne za določeno časovno obdobje. Sodniška organizacija bi morala denimo najprej pomesti pred svojim pragom, sama sebe kaznovati za številne napake in nedosojene najstrožje kazni, spregledane kartone in drugo. Morebiti bi bilo tudi pametno, da bi se na Nogometni zvezi Slovenije našel nekdo, ki bi po žepu udaril tudi sodnike, sposobnosti katerih so vselej po tekmi glavna tema obstadionskih lokalov. Za ilustracijo; glavni sodnik za sojenje na tekmi državnega prvenstva prejme 250 evrov in potne stroške.