Čas za ponastavitev, ali bomo še naprej pogrevali grehe preteklosti?

Kolesarski šport je marketinško in tržensko neskončno zanimiv, podjetja in multinacionalke, ki danes vstopajo v igro, iščejo način, kako biti konkurenčnem tistim, ki lahko pristavijo kolikor je pač potrebno, da bi bili na koncu uspešni. Kaj je uspeh? Za kolesarja zmaga, za sponzorja pojavnost, saj se ti pogosto kot športnemu funkcionarju, mecenu če želite, odprejo v poslovnem svetu vrata, ki jih noben denar ne more odpreti. Razumljivo, če to želite. Imen izjemno bogatih zemljanov, ki vlagajo v kolesarstvo je iz leta v leto več, denarja tudi. Če je bil bil pred leti Sir Jim Ratcliffe (Netcompany Ineos) edini, so mu v zadnjih letih sledili mnogi, vprašanje pa če so ga presegli.

Denimo Ivan Glasenberg, milijarder na čelu ekipe Pinarello Q36.5, ki je napovedal še izdatnejša vlaganja v ekipo v prihodnjih letih. Če govorimo o multinacionalkah je Decathlon denimo v zadnjih letih močno povišal svoje izdatke v kolesarstvo, pa LIDL Trek, Red Bull BORA Hansgrohe. Ob že tradicionalno finančno zelo premožnih Združenih arabskih Emiratih. Najmogočnejše ekipe imajo vsaka svojo strategijo, vsem pa jim je skupno, da cilje dosegajo, na pošten način. Če nekdo lahko ponudi nekemu kolesarju višjo plačo to težko označimo z nepošteno, čeprav veljajo tudi na tem področju v pelotonu zelo jasna pravila. A smo 'kršitvam' v zadnjih letih že bili priča, posledično plačevanju odškodnin oz. poplačila pogodbenih obveznosti prejšnjemu delodajalcu.

Kolesarstvo tudi zaradi takšnih manevrov pridobiva na ugledu med 'nadšporti', dirkači formule 1 redno obiskujejo najpomembnejše dirke, nogometaši vse pogosteje posedijo pred tv sprejemniki, da bi videli Tadeja Pogačarja in druščino navdsuševati, Paul Seixas pa ni sprožil zanimanja zgolj med francoskimi športniki, ampak njegove korake z zanimanjem spremlja tudi sam francoski predsednik Emmanuel Macron. Ne le, ko je izpostavil, da bo Francija poskrbela, da bo 19-letnik ostal pod okriljem aktualnega delodajalca, ampak je še še korak dlje. Ko je na cilju ene od etap spregovoril s Pogačarjem, nato pa se z njim rokoval in zapletel v pogovor, je zasebni pogovor in delčke le tega delil s svetom na francoski nacionalni televiziji. Po francosko pač.

In če gre predsednik, po prepričanju mnogih predaleč, potem pomisliti, da se z izrečenim na francoski nacionalni televiziji ni zarekel, ampak to naredil namenoma. A to je zgodovina, sedanjost je 17. etapa 113. Dirke po Franciji. Morda res, so pa dogodki zadnjih dni, povezani z dopinškimi testiranji, naredili dirko zanimivo in druge perspektive. Vzpostavili vprašanje, koliko svobode imajo določene organizacije, ki tako ali drugače skrbijo za čistost v športu. Mednarodna protidopinška organizacija (ITA) ima namreč vso pravico, da se odpravi na nenapovedano testiranje. Sploh med nosilci majic, ki preprosto morajo biti na voljo. Tako piše v pravilih Dirke po Franciji.

Ob 2. uri zjutraj so prebudili Jonasa Vingegaarda, ob 5. uri zjutraj Tadeja Pogačarja. Oba sta test sprejela z odobravanjem, a se oba tudi strinjala, da bi bilo vredno izbrati bolj človeško uro, kot 'sredi noči'. Danes drugi v generalni razvrstitvi dirke Remco Evenepoel je izrazil popolno nestrinjanje s takšnim početjem. Zanimivo, dopinškemu testiranju v noči na nedeljo niso bili podvrženi vsi nosilci majic na Touru. Da bi stanje omilili, ali pa burhanje ognja medijev, so pri ITA opravili še eno obsežno akcijo, in sicer naj bi po podatkih časnika Le Parisien, v ponedeljkovih večernih urah testirali vse kolesarje. Ob bolj prijaznih urah. Menda tik pred spanjem, a vprašanje je, kako so se stvari odvijale, koliko časa je trajalo in še kaj, saj naj bi vendarle posamezni kolesarji prestajali testiranja v nehumanih urah.

A v kolesarskih krogih so se razširile govorice, da pravila za vse kolesarje preprosto niso enaka. Kot je v intervjuju za Sportal dejal Matej Mohorič (Bahrain Victorious): "Vemo, da Francoz, ki je visoko v skupnem seštevku, ni imel te kontrole." Torej so pravila in so pravila za francoske kolesarje.

Na temo testiranj se je oglasil tudi sindikat poklicnih kolesarjev (CPA), obsodil nočne preglede in zapisal, da je oviranje okrevanja športnikov med najpomembnejšo in najtežjo dirko na koledarju v nasprotju z zastavljenimi cilji. Dejstvo je, kolesarji plačujejo za grehe iz preteklosti, Lance Armstrong je krepko plačal za vse, kar je naredil, tudi izbris njegovega imena oz. črtanje na tabli v vasi namenjeni povabljencem na Dirki po Franciji to lepo ponazarja. Obenem pa krepko finančno plačal za vse kar je naredil narobe.

In če temu dodamo, da je kolesarski šport od takrat zelo napredoval, od najmanjšega detajla na kolesu, do procesa treninga, prehrane, analitike, načinov, ki iz leta v leto prinašajo rekorde na posameznih etapah, v doseženi povprečni hitrosti in še kaj, je morda čas, da tudi protidopinške organizacije pomislijo, ali obstajajo načini, ki bi bili manj moteči za kolesarje in bolj učinkoviti. Nič ni narobe, da želijo očistiti šport zgodb preteklosti, je pa moteče, da pravila očitno niso za vse enaka in da, na kar mnogi nehote pomislijo, da želijo s takšnimi manevri pomagati posameznikom. Če obvelja slednje, potem bodo šport začeli uničevati, uničevati njegov ugled. Saj veste, preklican rdeči karton na svetovnem prvenstvu je pustil posledice. In nogomet ta hip ni tisto, kar je bil pred mundialom v ZDA. Kolesarstvo pa je na lestvici manjši šport, posledično so lahko tovrstna početja še veliko hujša. Morda pa v prihodnjih letih zares najboljši ne bodo več dirkali 'Po Franciji' ... Tradicija gor, ali dol. Pravila morajo pač veljati za vse enako. V vse smeri.