Doživetje. In več od tega!

Obljuba dela dolg. Napovedal sem, da se po Alpe d'Huezu (19. etapi Dirke po Franciji) oglasim z zapisom. Vsega ne bom uspel združiti v celoto, saj je preprosto preveč. Že same priprave na to etapo so vnašale minimalni nemir v ekipo, saj gre za izziv. "Kaj če ne pridemo do vrha?" Samo eno od vprašanj v debati s sodelavcema, saj so bila obvestila prirediteljev Dirke po Franciji nekaj med zahtevo in grožnjo. Že po koncu 18. etape smo prejeli prvo obvestilo, da je ozračje na Alpe d'Huezu razgreto, tisti, ki želi na cilj še isti večer, naj bo zelo previden. Posnetki na družbenih omrežjih so dokazovali, da si nihče ne izmišljuje, ampak je na 13,8 kilometra dolgem odseku bilo kot nekoč na rave festivalih. Maškarada ob zvokih tehno glasbe, tudi hardcore tehna, ljudje so plesali, kjer se jim je zazdelo, za ljudi, ki so potovali na 1850 metrov nadmorske višine, pa so ovirali do te mere, da so se za hip vprašali: "Ali bomo mi sploh varno prispeli na cilj?"

Debato v avtomobilu si lahko predstavljam kot tisto na naši poti do cilja. "Pazi tega, da ne pade na avto, lej ga tega, zakaj pa ta kolesari gor, ti bodo pa opečeni od sonca, poglej, ko imajo napihljiv bazen, kako veliko zastavo imajo pa ti, lej plakat Paul Seixseven ..." Le košček tistega, kar doživiš, medtem ko ti na danskem ovinku Danci tresejo avto; na srečo smo šli mimo nizozemskega ovinka dovolj zgodaj, da ozračje še ni bilo dokončno razgreto in popito pivo navijačev ni reagiralo na žgočem soncu, saj se še dobro spomnim dogodkov iz leta 2022, ko so Nizozemci stuširali službeno vozilo s pivom. So pa bila letos obvestila prirediteljev jasna: "Ne ustavljajte avtomobila, bodite zaklenjeni in vozite z zaprtimi okni."

Skoraj smo poslušali. Le za potrebe družbenih omrežij smo na kratko snemali, otrok z vodno pištolo pa je komaj čakal, da izkoristi svoj trenutek. Prikupno, bolj, kot če bi nas kdo zalil s penino, kar ni bilo nemogoče. Dve uri dolgo popotovanje je bilo časovno primerljivo s tistim boljših kolesarjev. Denimo novinarskega kolega Uroša, ki je sklenil, da je bolj smiselno na Alpe d'Huez s kolesom. Narediš nekaj zase, po drugi strani pa nisi ujetnik gneče, ki zavlada po koncu delovnega dne ob vrnitvi v dolino. Skratka, juhej, na cilj smo prišli, avto je preživel napor, začnemo z delom. In mudi se praktično cel dan, da bi dostavili vse in še več za vse hišne platforme. Potem pa debelo uro dolgo čakanje in vprašanje – ali lahko Pogačar ujame ubežno skupino? Lahko! Ko je prečkal ciljno črto z visoko dvignjenima rokama, z že 5. etapno zmago na letošnjem Touru, je začutil olajšanje. Tudi zaradi povišanja vodstva v skupni razvrstitvi s štirih minut in pol na debelih sedem minut. Skoraj trenutek za slavje. In začetek čakanja, ali bo prišel v mešani coni tako daleč, da bomo dobili njegovo izjavo. Da je dan popoln, četudi se zavedamo, da je treba priti še v dolino.

Na Alpe d'Huez sem se s sodelavci prvič podal leta 2022, takrat, ko je zmagal Tom Pidcock, njegov neverjeten spust in prehitevanja v slogu motociklistov pa še vedno ostajajo eden bolj kultnih kolesarskih posnetkov zadnjega desetletja. Ni primerljivo s tokratno izvedbo. Verjetno tudi zato, ker danes Pogačar dominira, takrat pa je preživljal enega najtežjih Tourov v karieri. Ja, definitivno rumena majica daje energijo vsem, vsak rezultat na dirki vseh dirk pa zgodbo. Tokrat govorimo o zgodbi rekordov, po 31 letih je Pogačar dosežek Marca Pantanija (36:53), če bi vprašali 27-letnika s Klanca pri Komendi, bi zaradi spoštovanja do Italijana uporabil izraz izboljšal. In prav spoštovanje je nekaj, kar Pogi izkazuje tekmecem, zavedajoč se, da jim ni lahko kolesariti v njegovi eri, obdobju, po mnenju mnogih, najboljšega kolesarja vseh časov.

In ko skupaj z ekipo delujejo kot dobro namazan stroj, je pisati, snemati, delati intervjuje velik užitek. Četudi en dan ni enostavno, četudi dan ni enak dnevu. Je pa vsak zase zgodovinski. Pa naj bo avto stuširan s pivom, motor avtomobila v predinfarktnem stanju, nam v ekipi pa se tudi počasi prižiga rdeča lučka, namenjena rezervi goriva. In danes je nov dan, drugič zapored smo na Alpe d'Huezu. Ne pričakujem ničesar drugega kot novih ognjemetov. In kronanja kralja Tadeja. Ki ga, kot veliko večino predstavnikov sedme sile, čaka še eno popotovanje. Ne tisto z ikoničnega hriba, ampak do francoske prestolnice. Kjer se utegne jutri pisati zgodovina – Tadej Pogačar se lahko med najuspešnejšimi kolesarji v zgodovini Toura s petimi zmagami v skupni razvrstitvi poravna s četverico Eddy Merckx, Jacques Anquetil, Bernard Hinault in Miguel Indurain. Vsi so namreč doslej petkrat osvojili Tour. Zdaj ga lahko tudi Pogačar. Najprej pa mora uspešno skleniti današnjo etapo ...