En tak ... klasičen dan na Touru

Na 113. dirki po Franciji se bližamo vrhuncu. Dvema etapama s ciljem na slovitem Alpe d'Huezu. Vsakdo od kolesarjev, ki še vztrajajo na dirki, si ga želi zmagati. Novinarji pa si ga želimo doživeti, a v prvi vrsti varno priti na cilj, saj opozorila prirediteljev, o nevšečnostih, ki jih lahko pričakujemo na poti do športnega središča, dežujejo na telefone, tako pogosto, kot dež meseca aprila. No, zdaj smo julija, natančneje 24. v mesecu. Dan, ko smo z ekipo pripotovali na drugo lokacijo za spanje. Po štirih dneh v Aix-les-Bainsu, zdaj Les 2 Alpes.

In kilometri, ki smo jih naredili skozi celoten delovni dan, ob neskončnih kolonah na poti proti postelji, so me prignali, da nekaj napišem. Predvsem, da skušam orisati, kako je videti dan na dirki po Franciji. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da sem pred odhodom na teren, od dneva potrditve službene poti, od tistih, ki me poznajo z ulice, dobil kar precej zanimivih opazk v slogu: "Tebi pa velja, da greš na Touru", "Jaz bi tudi šel takoj, a imate kako prosto mesto?", "To ti pa kar zavidam ..." ... do seveda tradicionalnih v slogu, da naj ne pozabim prinesti kakega bidona, kapice, podpisane majice, če bi lahko Tadej Pogačar nekaj povedal v kamero, ker je on pač njegov velik navijač. In to se med dirko stopnjuje, socialna omrežja in zasebna sporočila to seveda omogočajo. In ja, tudi takšni so, ki ti samo napišejo, če jih lahko obvestiš, kje približno bo avtobus katere od ekip, ker bi to radi videli od blizu. Vse super, nimam problema s tem, rad pomagam vsem in vsakomur.

Zato tudi za tiste, ki si morda ne predstavljajo, orišem dan na Touru. Tak klasičen, kot sem ga skupaj z ekipo preživel v četrtek. Start Aix-les-Bains, start etape Voiron, cilj Orcieres Merlette, spanje Les Deux Alps. Kilometri niso merilo, ker jih na takih dirkah preprosto ne preštevaš. Bolj vse drugo. Ob 9. uri zjutraj smo s sodelavcema zapustili bivališče, tri ure vožnje do Voirona, kjer smo ob iskanju lokacije starta naleteli na precej varnostnikov, ki na vprašanje ali govorite angleško, najpogosteje odgovorijo z "A little" (malo), kar je pogosto skrb vzbujajoče. Ampak na koncu se dogovoriš. Malo s slikami v mapi, malo s telefonom, malo z njegovo frangleščino. Sledi delo, začne se lov na pogovore, ki jih skušamo v največji meri objaviti na televiziji, spletu, naših socialnih omrežjih, še kak dodaten video. Po približno dveh urah dela sledi odprte mešane cone, kjer kolesarji stopijo pred mikrofone. No, začne se borba za izjave, največja gneča pa je pri najboljših, če sploh želijo govoriti.

Morda se komu primerjava zdi nesmiselna, ker je nogomet nek drugi svet, ampak tako pač je. Tadej Pogačar je preprosto nekdo, ki na novo piše kolesarsko zgodovino, Remco Evenepoel je morda marketinško gledano, ob Mathieu van der Poelu in najboljšemu kolesarju na svetu, morda celo najbolj izpostavljen kolesar, Paul Seixas pa je nekdo, zaradi katerega je Francija na nogah, saj še vedno verjamejo v njegov preboj med najboljše tri v generalni razvrstitvi. Včeraj je bil 'ulov' dober, pred mikrofon sta stopila 'Ronaldo in Messi', pa še kdo. Ampak naj pojasnim, pogosto gre za splet srečnih okoliščin, saj imajo zgolj globalni mediji in tisti, ki plačajo velike vsote za televizijske pravice, zagotovilo, da bodo te ljudi imeli pred kamero. Pa če ljudje to razumejo, ali pa ne. In ko snemalec v sodelovanju z novinarjem izjave posname, se material pošlje v Ljubljano in skoraj polovica dela za tekoči dan je opravljena. Sledi pot proti cilju. Zelo pogosto velik projekt. Še posebej, ko napoči dan za gorsko etapo. 4 ure vožnje, prebijanje mimo navijačev in bežanje pred cestnimi zaporami. Zvozili smo, pravočasno prispeli na cilj, z ljudmi v redakcijah pa medtem že komunicirali o željah za oddaje.

Vprašanje, ki si ga novinar zastavlja od jutra. Najboljši kolesar na svetu Tadej Pogačar si, od trenutka ko prevzame rumeno majico vodilnega, oprta dodaten nahrbtnik obveznosti, ki jih mora izpolniti po končani etapi. Podelitev ena, podelitev druga, novinarska konferenca (namenjena pišočim medijem), izjave v mešani coni, dopinško testiranje. Vse, čemur se lahko izogne, mu koristi, da bi se lahko pred odločilnimi dnevi kolikor toliko regeneriral. In resnično je razumljivo, da zato pričakovati njegovo izjavo vsak dan, ni realno. Kot tudi, da bo vsako etapo, ki ima ob trasi zapisan profil in je denimo gorska, zmagal.

Včeraj je bil dober dan, izjava, četudi samo 25 sekund, je bila posneta, začela se je serija vklopov v živo v dnevno informativne oddaje Svet, 24UR, 24UR šport, še pred tem pa pravočasno dostaviti posneto v Ljubljano, kar je na takih dogodkih precejšnja loterija. Internetne povezave ob tolikšnih množicah pogosto odpovejo. Ampak konec dober, vse dobro, narejeno, kljukica in misli že pri 19. dnevu Dirke po Franciji.

Z ekipo smo pohiteli, s prizorišča ujeli še policijsko spremstvo, da kar najhitreje pridemo s hriba, ampak se je po nekaj ovinkih že zalomilo, kolona, pomikanje po polžje ... vprašanja v avtu, ali bomo do polnoči doma, so bila kar na mestu. Nismo bili. Ker je to pač Tour, kjer vse traja, kje avtodomi ob prezasedenih kampih iščejo vsako luknjo ob cesti, da bi prenočili. Ker je gneča nepopisna. Ja, tudi ob polnoči so zastoji na veznih cestah. Ampak tako pač je, vrste ni možno preskočiti. Potem pa, malo po polnoči, prihod v apartma, v Les 2 Alpes, oblačenje postelje, tuš in spanje. S ciljem, da bodo zjutraj baterije polne za naslednje podvige.

In so. Vse pa je seveda lažje, ko veš, da greš na Alpe d'Huez čakati, kdo bo prvi prečkal ciljno črto. Na start danes ne gremo, obvestila, ki smo jih prejeli od organizatorjev so zelo jasna, tisti, ki gre delati na start, cilja ne bo ujel. Jasno, cesta na Alpe d'Huez je preplavljena z navijači. Morda se javim spet jutri, da orišem, kakšna dogodivščina je za mano in ekipo. Ampak verjemite, energije ne zmanjka kar tako, vliva nam jo vsak dan posebej 27-letnik v rumeni majici vodilnega. Tadej Pogačar. In zato je, vse kar sem zapisal, užitek delati, čeprav je zelo naporno ...