Na dirko Pariz-Roubaix kolesar ni nikoli dovolj dobro pripravljen, tudi oprema ni narejena posebej za najzahtevnejšega med spomeniki, sploh zaradi 30 tlakovanih sektorjev.
"Že pred tem sem imel nekaj časa spredaj defekt, vendar niti ni bilo tako slabo. Ko pa sem imel okvaro še na zadnjem kolesu, ni šlo več, vozil sem se po obroču in moral sem menjati kolo," je po dirki za zbrane slovenske medije svoje tehnične težave opisal Tadej Pogačar, ki mu je le malo zmanjkalo do prve zmage na tem prestižnem spomeniku.
Številne težave je imel tudi Slovenčev moštveni kolega Rui Oliveira. "Na dirki sem imel pet defektov. Štiri do Arenberga in nato še enega," je Portugalec dejal o svoji kalvariji na severnem peklu.
Brez menjave kolesa ni šlo niti za zmagovalca Wouta van Aerta in enega izmed prvih favoritov Mathieja van der Poela, kljub temu pa je bila 123. izvedba s povprečno hitrostjo 48,91 kilometra na uro najhitrejša v zgodovini. Kombinacija 35 milimetrov širine sprednje gume in 32 zadnje se je izkazala za izjemno hitro.
"Po kockah so šli tudi med 55 in 60 na uro. 35 milimetrov spredaj pomeni zelo veliko udobnost na krmilu kolesarja in posledično tudi manj utrujanja, ker vemo, da vibracije tudi utrujajo kolesarja," je pojasnil mehanik Pogačarjeve ekipe UAE Team Emirates Boštjan Kavčnik.
A še bolj utrujajoče je bilo za najboljšega kolesarja na svetu, da je moral sesti na nevtralno kolo. "Dobil sem 'karjolo' od opremljevalca Shimana, vsaj toliko, da sem šel naprej."
Kolo pa seveda ni bilo prilagojeno ne kolesarju in ne terenu, ampak zgolj namenjeno reševanju krizne situacije do prihoda moštvenega avtomobila z rezervnimi kolesi, ki so bila po dirki dodobra uničena. Zato so se po besedah Kavčnika zmenili, da ta kolesa ne bodo več v uporabi, saj bi bila prenevarna za dirkanje na ravni svetovne serije.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.