Primož Roglič si lasti naziv najbolj priljubljenega slovenskega kolesarja. Brez dvoma. Z njim trpijo množice slovenskih podpornikov, praviloma oblečenih v navijaške majice, ki jih množično naročajo v njegovi spletni trgovini. Številni med njimi še danes zasavskega orla podpirajo v rumenem dresu Jumba Visme. Tudi takšni v rožnati majici z odtisom nizozemske ekipe se sprehajajo ob trasi. Najbolj goreči pa mu sledijo z vsem, kar nosi ime Red Bull Bora Hansgrohe. Do danes niso niti za hip pomislili, da priljubljenemu Rogli v Rim ne bi uspelo prikolesariti v rožnatem.
Ni važno, koliko kaj stane, če nosi podpis Kisovčana. Zakaj? Ker pooseblja nepopustljivost in jekleno voljo, ki vodi do uspeha. Če bi ga danes vprašali, ali bo postavil zdravje na prvo mesto, s ciljem, da se vrhunsko pripravi za naslednji vrhunec sezone, bi najverjetneje odmahnil z roko. Ali pa se zgolj nasmehnil, četudi bi ga zvijalo od bolečin. Nikoli ne razmišlja o odstopu, pa naj se zdi še tako nezmožen nadaljevati. "Bolečine so bile prisotne, sem naredil nek gib in začutil mišico, ampak tako je. Gremo naprej," je streljaj čez slovensko mejo, obkrožen z množico podpornikov, razmišljal eden glavnih favoritov za zmago na 109. dirki po Italiji. Pa čeprav le on in terapevti vedo, kako hude so bolečine.
Prepričan sem, da dan kasneje ni bilo nič drugače. Niti na startu niti na cilju. Četudi je v boju za tisto, kar edino zares šteje na uvodni tritedenski dirki sezone, izgubil še minuto in pol, povišal svoj zaostanek na slabe štiri minute. Vsak padec ga načenja, a bolečina ga hrani, krepi njegovo odločnost. Četudi so v ekipi na prvo mesto postavili zdravje kolesarja, verjamem, da je prepričan, da bodo maserji in fizioterapevti naredili vse, da zmanjšajo njegove bolečine, vključili se bodo kiropraktiki, trenerji, ki so odgovorni za kondicijsko pripravo, mehaniki bodo na njegovo željo iskali pozicijo na kolesu, ki bi mu omogočala nadaljevanje dirke. Kot je bilo na dirki po Franciji leta 2022. Ko so ga poškodbe načele do te mere, da ni bil sposoben nadaljevati, a je stisnil zobe za izpolnitev etapne taktike na Granon, s katero so Jonasu Vingegaardu tlakovali avtocesto do izdatne prednosti, kasneje prve zmage na dirki po Franciji.
"Jaz ne bom odločal, ali bo odstopil. V našem moštvu imamo jasna pravila. Odloča zdravstvena ekipa v sodelovanju s športnikom," je po nedeljski etapi razmišljal eden športnih direktorjev ekipe Christian Pömer, ki dobro ve, da za Rogliča ni dvoma, kako naprej. Sploh, ker so na sporedu etape, kjer je, četudi močno načet, sposoben dirkati s specialisti za gorske etape. Vsaka pridobljena sekunda v boju z neposrednimi tekmeci pa bi predstavljala krepitev samozavesti. Tudi pogled na dva rožnata volkova v avtobusu mu vlivata upanje, da bo zanj in ekipo na Giru posijalo sonce. Zmagovalec zadnje izvedbe dirke po Sloveniji Giovanni Aleotti je že opozoril, da ekstremne gorske etape šele sledijo, Giulio Pellizzari opravlja izjemno delo, jasno je, da bo, ko bo najbolj potrebno svoje dodal Jan Tratnik, dolgoletni Rogličev prijatelj in zaupnik.
In zakaj ne bi posijalo sonce? Izgubiti nima kaj! Dirka po Italiji se šele dobro začenja. Vsaj za Rogliča. Kolesarja, ki ga ne smeš nikoli odpisati. Pa naj bo padcev na dirki več, kot dni v rožnati majici. Do tega trenutka boja za skupno zmago se ga je v prvi vrsti držala smola. A ekipni sodelavci ostajajo pozitivni. V podzavesti imajo načrt, ki Rogliču lahko prinese uspeh. Morda bo drugače v torek okoli 17. ure na San Valentinu, ko bo karavana na cilju gorske etape po prevoženih 203 kilometrih in 4900 višinskih metrih. V nemški ekipi upajo da s kapetanom, kapetan pa najverjetneje razmišlja, da z znižanim zaostankom za rožnatim Isaacom del Torom. Takšen pač je!
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.