Ne ekipa, ampak družina

Pred začetkom 113. Dirke po Franciji je bila tekma za izdatno pozornost med kolesarji na dnevnem meniju. Največ jo je dobil Remco Evenepoel, morda tudi zaradi marketinško najbolj aktivnega osebja, ki ga obkroža. Že pred njim je splet in socialna omrežja 'zažgal' Paul Seixas, saj je Francoz v očeh rojakov nekdo, ki je po dolgih letih sposoben prinesti deželi galskih petelinov tisto, na kar čakajo od leta 1985, ko jih je navdušil Bernard Hinault. Režiserja zadnjih šestih razburljivih Tourov Jonas Vingegaard in Tadej Pogačar sta govorila bolj malo.

Najraje namreč govorita na cesti, na najzahtevnejših etapah, in tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Škoda le, da je bilo izjemno razburljivih dvobojev velikih tekmecev, danes prijateljev, konec na 15. etapi, ko je bil primoran po grdem padcu odstopiti Danec. Ni šlo za konec dvoboja, šlo je za veliko več. V prvi vrsti za opozorilo, da dokler ne prečkaš ciljne črte, četudi imaš v lasti visoko prednost, nisi zmagovalec. Pravilo, ki so se ga pri Združenih arabskih emiratih držali od prvega do zadnjega dne. Kot družina, ki si postavi skupen cilj. Mehičan (Isaac del Toro), Britanec (Adam Yates), Belgijca (Florian Vermeersch in Tim Wellens), Avstrijec (Felix Grossschartner), Nemec (Nil Politt) in Američan (Brandon McNulty do odstopa) so skupaj s Slovencem delovali kot eno.

Poseben izziv pa so predstavljali etapni cilji. Kdo bo delal za koga in kdaj? Niso govorili o dveh kapetanih, čeprav je jasno, da sta Pogačar in del Toro kolesarja 's prestavo več'. In ob razkritju ekipe brez zvezdnikov, kot sta Pavel Sivakov in Joao Almeida, nihče ni trepetal. Le javnost je bila polna pričakovanja, česa je ta zasedba sposobna.

Najmogočnejša ekipa na ravni svetovne serije je bila dominantna od začetka do konca Toura. Zato so si lahko privoščili manevre, kot je bil denimo tisti na cilju 2. etape v Barceloni, ko je najboljši kolesar na svetu prepustil zmago mlajšemu kolegu. Ta pa je ob prečkanju ciljne črte začel jokati od sreče. Prve zmage na Touru pač ne pozabiš nikoli, mnogi jo sanjajo, redki kdajkoli dosežejo. Poteza, ki je ekipo samo še bolj povezala, po drugi strani pa pogosto slišano: "Del Toro bo moral delati za Pogačarja," naenkrat ni več veljalo.

Poteza, ki kaže tudi na to, kolikšno inteligenco premore Pogačar. Korak, s katerim je dobil še tesnejšega zaveznika, nekoga, ki bo še raje priskočil na pomoč, ko bo to potreboval. Ne čudi, da so v pelotonu zakrožile govorice, da je na nedeljski etapi pred drugim dnevom premora padel, veliko tvegal, samo zato, da se kapetanu ekipe ne bi kaj zgodilo. Ja, na tistem delu, kjer se je 113. Dirka po Franciji končala za Jonasa Vingegaarda.

Vprašanje, kako je Pogačar zaspal, potem ko je ta informacija najverjetneje prišla tudi do njega. Čutil je dolžnost, da za vsako ceno pomaga do konca Toura. Tudi če ne bo zrušil katerega od rekordov. In točno to je naredil, ko je del Toro potreboval pomoč. Najprej je verjel vanj, v njegove sposobnosti, najverjetneje mu je pri zajtrku ob srebanju zadnje skodelice kave v njegovem slogu dejal, da ga na vrhu Alpe d'Huez čaka potrditev bele majice. Da ima ta občutek in če bo kaj potreboval, bo tu vedno zanj. Malce posplošeno, a povsem blizu resnici. Pogačar ni zgolj pomagal del Toru, ampak iz njega iztisnil zrelost, ki jo premore pa sploh ni vedel do tega trenutka. Nagrada je bila bele barve, najverjetne pa multiplikativnosti le te ne moremo izmeriti. In je še nekaj časa ne bomo mogli.

Bilo je prelepo ponedeljkovo sončno jutro, 20. avgusta, v kraju Aix-les-Bains. Ura nekaj minut čez 10.00, ko so začeli iz hotela hoditi člani ekipe Združenih arabskih emiratov. Presrečni, zadovoljni za uspešna dva tedna dirkanja, udobno prednost, ki jo je imel Pogačar, a prav nihče ni upal pomisliti, da je dirka odločena. Vsi so garali, da bi na kronometru naredili naslednjega med koraki do končnega uspeha. Končali so ga na 2. mestu, bili zadovoljni, a vse bolj zaskrbljeni. Bolezen Adama Yatesa, enega najpomembnejših pomočnikov 27-letnega športnika s Klanca pri Komendi, se je naselila v ekipo. A so zmogli tudi to, dokler se ni bolezen dotaknila Tima Wellensa; mnogi so se spraševali: "Kaj če bo Pogi naslednji?" Tudi preko tega je ekipa šla. Načeta, a nikoli zlomljena. Vedno z jasnim ciljem. In s poglavarjem, ki zna povzdigniti glas, poudariti, kaj delajo, komu pomagati. Drug drugemu so bili največja pomoč, danes so tam, kjer so.

Na Elizejskih poljanah. Z rumenimi kolesi, del Toro z belim. Pred sabo pa imajo najverjetneje največjega vseh časov Tadeja Pogačarja. Kolesarja, ki se je na lestvici največjih kolesarjev na najpomembnejši tritedenski dirki na svetu, če vprašate Francoze, najpomembnejši na svetu, pridružil legendam. Petkrat so bili v generalni razvrstitvi pred njim najboljši le Bernard Hinault, Jacques Anquetil, Eddy Merckx in Miguel Indurain.

Tadej Pogačar bo, dokler bo užival, dirkal. Se kot otrok na kolesu zabaval in posegel po še katerem od mejnikov. Ta hip je največje vprašanje, ali bo na startu Dirke po Španiji, kjer utegne postati naslednji z osvojenimi vsemi tritedenskimi dirkami. A bolj je jasno, da je naslednji dogodek t. i. Pogi Challenge, ki ga čaka ob vrnitvi domov. Kriterij, kjer bo nekaj povsem enako, kot je na Touru. Pogi bo predstavljal izziv povabljencem. In še naprej je on tisti, ki ga cel svet skuša ukrotiti, uspeva pa redkim. Sploh v tritedenskem obdobju. Ne čudi, da je legendarni Geraint Thomas, zmagovalec Dirke po Franciji 2018, danes pa svetovalec za področje športa pri Netcompany Ineos, poudaril, da gre za najboljšega kolesarja vseh časov.

Večjega od Eddyja Merckxa. A tudi športnika, ki ima komaj 27 let. In pri 27 letih nihče od tistih na vrhu večne lestvice po številu zmag na Touru še ni bil tako uspešen.