Pogačar nas je razvadil, a zato njegovi letošnji uspehi niso nič manjši

... V desetletju pa so Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič in ostali kolesarsko letvico dvignili tako visoko, da se ob Pogačarjevem drugem mestu v skupnem seštevku in treh etapnih zmagah sprašujemo, ali gre za zmago ali poraz. O kakšni evforiji ni ne duha ne sluha.

Že res, da glavnega cilja sezone ni dosegel, a govoriti o porazu bi bilo krivično. Če 21 etap 109. dirke po Franciji postavimo v kontekst, bomo morda bolje razumeli, kaj je v minulih treh tednih uspelo kapetanu ekipe UAE Emirates. 

Razlika 2:43 med prvo- in drugouvrščenim niti slučajno ne odraža napetega boja, ki ga je tri tedne bil z Jonasom Vingegaardom. Tehtnica se je na stran Danca odločilno obrnila v 11. etapi, ko je Pogačar, kot je kasneje priznal, izbral napačno taktiko in že pred sklepnim vzponom na prelaz Granon porabil preveč energije.

Ob vsaki priložnosti, na vsakem klancu

V naslednjih dneh je večkrat zatrdil, da bo do konca napadal ob vsaki priložnosti, in se obljube tudi držal. Kdaj smo nazadnje videli toliko napadov na rumeno majico s strani enega kolesarja? Za odgovor na to bi morali globoko zabresti v zgodovinske knjige. Veliko vprašanje, če bi ga sploh našli.

Pogačar je Vingegaarda v rumeni majici prvič napadel že na 12. etapi na legendarnem Alpe d'Huezu. Večkrat je poskušal na vseh treh pirenejskih etapah. Izstrelil se je tudi na ravninski 19. etapi. Takrat je njegov skok hitro pokril Wout van Aert, ki je kasneje izjavil, da mu je Pogačarjev napadalni način dirkanja zelo pri srcu.

Tudi tujim novinarjem več kot očitno je. V medijskih središčih in na družbenih omrežjih smo lahko iz njihovih ust večkrat slišali oziroma prebrali, da tako zanimive dirke po Franciji ne pomnijo. 

Kako razburljivo zna biti kolesarstvo, nas je dvakratni zmagovalec Toura spomnil z napadi na vseh možnih terenih. Na tlakovanih odsekih pete etape, v ciljnih metrih preizkušenj, rezerviranih za sprinterje, na najtežjih klancih in vratolomnih spustih, za piko na i še na Elizejskih poljanah. Vse to ob dejstvu, da so mu na koncu zaradi različnih težav ostali le trije pomočniki. 

"Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj!" piše na njegovi spletni strani. Te besede je (znova) pretvoril v prakso. Poskušal je čisto do konca. Tudi za ceno tega, da je bil njegov zaostanek na koncu večji, kot bi bil, če bi od 11. etape dalje napade izbiral bolj premišljeno. 

Etapne zmage in bela majica povedo dovolj

Nadaljujmo z etapnimi zmagami. Pogačar se je držal tradicije in še tretje leto zapored osvojil tri. Pri 23 letih jih ima na svojem kontu že devet. Za primerjavo:  Eddy Merckx, skupaj z Marcom Cavendishem najtrofejnejši kolesar po številu etapnih zmag na Touru, je do svoje prve prišel pri 24 letih. 

Bela majica najboljšega mladega kolesarja bo Pogačarju v slabo uteho, a ne glede na to se je volk s Klanca pri Komendi v zgodovino Toura vpisal kot šele tretji, ki je belo majico osvojil trikrat. Pred tem je to uspelo le Janu Ullrichu in Andyju Schlecku. Ste si pred nekaj leti predstavljali, da bomo Slovenca postavljali ob bok kolesarjem takšnega kova? 

Na tretjo slovensko slavje na Elizejskih poljanah bomo morali še počakati. Pogačar je priznal, da ga je tokrat premagal boljši kolesar, a to nikakor ni bil poraz. Prej nov imeniten uspeh slovenskega kolesarstva.