Se vidimo ... Prihodnje leto?

V svetu najboljšega kolesarja na svetu Tadeja Pogačarja zares štejejo le zmage. Miselnost, ki jo premorejo le največji športni šampioni. Takšni, ki jih zmaga na Dirki po Franciji ne zadovolji, ampak si želijo naslednje, takšni, ki ne gledajo nazaj, ko so se veselili naslova svetovnega in evropskega prvaka v eni sezoni, ampak takšni, ki želijo več in bolje. Želje nikoli niso skromne, letošnji največji sta bili zmaga na spomeniku Milano – Sanremo in Pariz – Roubaix.

Ne zaradi tega, ker je to uspelo Eddyju Merckxu, ampak zato, ker živi za dirkanje in najzahtevnejše izzive, med katere zanesljivo sodi dirka s startom v Compiegneju in ciljem na velodromu v Roubaixu. Bilo je spektakularno, tudi za Pogačarja, vajenega vsega hudega, a toliko posledic, kot je na njegovem kolesu pustilo 53 tlakovanih odsekov, toliko vpliva, kot je to imelo na končni izplen, ni imel nihče od tistih, ki so se borili za mesto na zmagovalnem odru. 27-letni slovenski šampion je bil primoran v tri menjave kolesa.

Prvič 119,6 kilometra pred ciljem, drugič 115,7 kilometra pred ciljem, sedel celo na nevtralno kolo. Neuradno, model iz leta 2015 iz katerega visi še kar nekaj žic, z opremo, ki jo danes poseduje praktično vsak povprečni rekreativni kolesar. Kolikšne so bile posledice je težko oceniti, zanesljivo so bile. Kljub dejstvu, da je moral sesti na 'gajbo', kot jo je sam v cilju opisal, se ni predajal. Nekaj, kar je v njegovem sloganu zapisano že dolga leta. A ni bile edini, ki je moral ob kopici težav ohranjati mirno kri, ostati osredotočen na nalogo. Hud udarec je doživel Mathieu van der Poel, dve menjavi kolesa sta bili izjemno stresni. Sploh tista, ko se je izkazalo, da je uporaba prototipa pedal lahko velika težava. Menjava kolesa z moštvenim kolegom zato ni bila možnost. A boril se je do cilja, četudi je imel vseskozi občutek, da se ne more več vmešati v boj za končno zmago. Najmanj smole je imel kasnejši zmagovalec Wout van Aert, kljub težkemu obdobju, eden najbolj priljubljenih v svetovni seriji. Le ena menjava kolesa, neboleča, 71 kilometrov pred ciljem, ni pustila posebnih posledic.

Da je van Aert, z 1,3 milijona sledilcev na instagramu, eden najbolj priljubljenih kolesarjev na svetu, v prvi vrsti pa v Belgiji, veliki zmagovalec 123. dirke ni dvoma. Zasluženo, pošteno, za nameček je s povprečno hitrostjo 48,91 kilometra na uro postavil novo najvišjo povprečno hitrost dirke, ki je bila od leta 2024 v lasti njegovega velikega tekmeca Mathieuja van der Poela (47,80 km/h). A v resnici so največji zmagovalci organizatorji dirke, saj jo je še drugo leto zapored na 2. mestu končal najboljši kolesar na svetu Tadej Pogačar. To pomeni, da se bo še vrnil na Pariz – Roubaix, saj prav neosvojene trdnjave zanj predstavljajo motiv drugačne vrste.

Res mu Belgijci ne privoščijo, strah pred tem, da kolesarsko zgodovino piše na novo, da ruši rekorde njihovih športnih legend, ni nekaj najbolj prijetnega. In to so jasno pokazali z jakostjo aplavza, ob omembi njegovega imena ob prihodu na velodrom v Roubaixu. Tisti namenjen van Aertu je bil izdatnejši, tisti Pogačarju pospremljen tudi z žvižgi.

A po drugi strani se je potrebno zavedati, da je športnik s Klanca pri Komendi spremenil kolesarski šport, priganja industrijo da razvija in dela bolje, mehanike, da ne spijo mirno pred dirko, tekmece, da garajo, da bi ohranjali stik z najboljšimi. 

Da je danes ravno zaradi takšnega, kot je on, kolesarstvo zanimivo tistim, ki jim ni bilo nikoli. In še več, njegovi prijatelji, dirkači formule 1, prihajajo na cilj kolesarskih dirk. Na Milano – Sanremo je njegovo zmago v živo videl Carlos Sainz ml., včeraj drugo mesto Ollie Bearman. Dimenzija, ki je bila še tri leta nazaj nepredstavljiva. Kot dejstvo, da bo nekdanji nogometni zvezdnik španske izbrane vrste in Barcelone Andres Iniesta vložil sredstva v ekipo NSN, da bo javno van der Poela podpiral LeBron James ...