Med zmagami in bolečimi spomini

Ko je leta 2020 Tadej Pogačar prvič nastopil na dirki Liege – Bastogne – Liege, je Primož Roglič prvi prečkal ciljno črto, vknjižil eno najlepših zmag kariere na prestižnih enodnevnih dirkah. A takrat se je zdelo, da je preizkušnja, ki je bila zaradi covida na sporedu meseca oktobra, zlezla pod kožo danes najboljšemu kolesarju na svetu. Veliko je razmišljal o njej, komaj čakal, da se vrne v gospodarsko in kulturno središče Valonije. Tudi zaradi želje, da začuti vzdušje, o katerem je več slišal, kot pa doživel.

In naslednjo sezono je prišel v Liege še bolje pripravljen, odločen, da se okiti z zmago na četrtem spomeniku sezone, ki pa se je na njegovo žalost še vedno odvijala v covidnih okoliščinah, torej brez gledalcev na cilju denimo, ob trasi, sploh na zloglasnem Cote de la Redoute je bilo drugače, tudi cesta je bila pod vzponom obarvana v imena največjih zvezdnikov preizkušnje. In leta 2021 je bil scenarij zelo podoben, kot leto poprej, ciljni sprint, kjer je najmlajši prekašal izkušene posameznike. Še več, zapomnil si je, kam bo odvil Francoz Juliane Alaphilippe (Deceuninck QuickStep), za sabo pustil še Davida Gauduja (Groupama FDJ), Alejandra Valverdeja (Movistar) in Michaela Woodsa (Israel Start-up nation). Matej Mohorič in Primož Roglič sta z devetimi sekundami zaostanka takrat ciljno črto prečkala kot 9. oz. 13.

Druga slovenska zmaga na omenjenem prizorišču je klicala po nadaljevanju slovenske prevlade na Stari dami (La Doyenne), zgodilo pa se je nekaj, kar je v življenju najboljšega kolesarja na svetu večje in pomembnejše od dirkanja s kolesom. Nastopili so najtežji trenutki življenja za Pogačarjevo zaročenko Urško Žigart. Borba z zahrbtno boleznijo njene mame je bila praktično izgubljena, a Pogačar je brez oklevanja zapustil Belgijo, se odpravil na letalo, želel biti največja opora kolesarki iz Slovenske Bistrice. V tistem trenutku je bilo vseeno, če ga sploh prvič na dirko v Evropo pride pozdraviti šejk Matar, vseeno je bilo, če je cel svet komaj čakal na njegov obračun z Remcom Evenepoelom. "V takšnih trenutkih Tadeja povsem razumemo, podpiramo njegovo odločitvi, zdaj je čas, da se posveti drugim stvarem v življenju. Vrnil se bo na to dirko in še zmagoval," je takrat v mikrofon POP TV razlagal Dubajec, ki je skupaj s člani družine skuša zagotavljati kar največ sredstev za delovanje ekipe, da bi ta imela v vsakem trenutku najboljše pogoje za delo in napredek.

Tadej Pogačar se je leta 2022 vrnil na četrtega od spomenikov sezone. Z enim samim ciljem – zmagati. Želel je pokazati vse tisto, kar leto poprej ni mogel. Recept za zmago je bil napisan, a na približno 85. kilometru je grdo padel, si pri tem poškodoval zapestje, predčasno sklenil dirko in pod vprašaj postavil nadaljevanje tekmovalnega leta. Takojšnje posredovanje ekipe, uspešna operacija zapestja pri dr. Jorisu Duerinckxu na kliniki v Limburgu pa je prinesla prepotreben optimizem. Ortoped, ki slovi kot eden največjih strokovnjakov za področje zapestja v Evropi je svoje delo opravil brez napak, a željni zmagovanja Pogačar se je, takoj, ko je dobil zeleno luč, lotil na eni strani rehabilitacije, na drugi procesa nabiranja kondicije za nastop na Touru, ki ga je tistega leta končal na 2. mestu.

Leta 2024 je kolesarska elita dikrala na nedeljo 21. aprila. Na dan, ko je umrla Darja Žigart. Nekaj, kar je imel Pogačar v podzavesti, bil zaradi teh težkih trenutkov, ki so se zgodili istega dne leta 2021, dodatno motiviran. Želel je prečkati ciljno črto kot zmagovalec, še bolj si je želel, da bi se lahko po odstopu leta 2023, končno poklonil osebi, ki je predstavljala vse na svetu njegovi zaročenki. Uspelo mu je, čustvenega prihoda v cilj pa verjetno nikoli v življenju ne bo pozabil. Poseben dan, posebna zmaga in poseben poklon. Na kolesarskih hlačah je nosil črko D in srce. In ne glede na zmagovanje v Liegu, je to dirka, na katero se bo, ravno zaradi vseh težkih trenutkov, a tudi prijetnih, vedno znova rad vračal. Ne zaradi rekordov, ampak zgodbe, ki je unikatna. Ne nazadnje, tudi 112. izvedba je bila. Cristian Camilo Munoz, nekdanji Pogačarjev moštveni kolega je umrl pred dnevi, najboljši na svetu pa je dirko odpeljal s črnim trakom na roki.

Vez med spomenikom in najboljšim kolesarjem na svetu je resnično posebna. Preplet veselja, žalosti, bolečine in motivacije. Da se vsakič vrne še močnejši. Četudi mu vsako leto v boju za končni uspeh in poklon tistim v nebesih, več izjemnih tekmecev.