Arhitekt slovenskega uspeha: velik strokovnjak in pozitivec

Jasno, govorimo o 35-letnemu selektorju slovenske izbrane vrste do 20 let Danijelu Radosavljeviću, ki je že s prvo (bronasto) kolajno, ki jo je pred dvema letoma z isto generacijo košarkarjev letnika 2006 in mlajših osvojil na evropskem prvenstvu na Finskem, opozoril nase.

Leto dni pozneje (2025) je prišla nova potrditev odličnega dela z osvojeno bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v Švici, da bi Mark Padjen, Urban Kroflič in druščina vrhunec doživeli z naslovom evropskega prvaka pred izjemno domačo publiko v Stožicah. Pod vse navedeno se je v vlogi glavnega dirigenta podpisal mladi strokovnjak, pred katerim je (nedvomno) lepa trenerska kariera. Morda malce prehitevamo dogodke, a način vodenja in komunikacije, o katerih so v minulih dneh največ govorili prav tisti, ki so najbolj zasluženi za postavitev pike i, so dovoljšnje zagotovilo, da je slovenska (reprezentančna) košarka v Radosavljeviću dobila strokovnjaka prihodnosti.

V zadnjem obdobju smo se naposlušali številnih zgodb (za majhne otroke), da imamo zelo skromen bazen kakovostnih košarkarjev za prihodnost. Da razen Luke Dončića in peščice prekaljenih matadorjev, ki še vztrajajo v reprezentančni zgodbi in ki so sodelovali pri pohodu na evropski prestol pred devetimi leti (Klemen Prepelič, Edo Murić, Aleksej Nikolić...), nimamo ustreznih naslednikov. No, generacija košarkarjev letnika 2006 in mlajši so s tremi zaporednimi osvojenimi kolajnami v zadnjih treh letih dežurne dvomljivce postavili na laž. Košarkarska pravljica je še toliko bolj navdušujoča zaradi načina, kako je bila dosežena. Fantje so vseh devet dni turnirja stare celine dihali kot eno, njihov selektor pa je navduševal z mirnostjo, preudarnostjo in izjemno kakovostnim vodenjem.

Ko je slovenska reprezentanca zapadla v krizne minute, jih je Radosavljević znal pomiriti in jim s pozitivno držo vliti novih moči, druščina na parketu pa mu je vračala s fanatično borbenostjo in natančnim izpolnjevanjem dogovorjenih napotkov. Za povrh je treba poudariti, da so Slovenci večji del polfinalnega obračuna s Francozi in celoten finalni dvoboj s Srbijo odigrali brez svojega kapetana in najučinkovitejšega košarkarja Krofliča in centra Lovra Lapajneta, ki je zbolel noč pred velikim finalom. Vse to priča o neverjetni koheziji vseh deležnikov v slovenski garderobi, ki je brez praske (beri: poraza) prestala letošnji Eurobasket.

Ob vsem naštetem je treba izpostaviti še neomajno vero v lastne zmožnosti. Vsem navedenim poškodbam navkljub je Radosavljević ponavljal kot mantro, da zaupa prav vsakemu košarkarju. Tistega, ki ni, brez njega se mora, veleva obrabljena (športna) puhljica, kar so naši mladi košarkarji izpopolnili do obisti. Ni Krofliča, ni problema. V velike čevlje je hitro vstopil Filip Petkovski in odigral polfinale za anale. Podobno je bilo s Padjenom, ki je v infarktni končnici Francozom nasul nekaj odločilnih trojk, od katerih si galski petelini do konca tekme niso opomogli.

Predstava Vita Hrabarja v velikem finalu pa je zgodba zase. Mladenič, ki se je v zadnjih dveh sezonah kalil v vrstah Baskonie v elitni Evroligi, je takrat, ko je bilo najbolj potrebno, potegnil slovenski voz in ga povedel v mirne vode. Prav Hrabarjev primer kaže na to, da naša košarka premore izjemen atleticizem, lahkotnost igranja na obeh straneh igrišča in pozitivno športno predrznost, ki je nujno potrebna na poti do vrhunskih dosežkov. Vse je v skladen orkester uspel perfektno povezati selektor Radosavljević, za katerega močno upam, da bo prej ali slej dobil priložnost delovati tudi na članski repezentančni ravni.

Da je Radosavljević "popoln paket", je v minulih dneh nemalokrat dokazal tudi z zelo posrečenimi izjavami pred in po tekmah na evropskem prvenstvu. Z visoko artikuliranostjo, sproščenostjo in nalezljivo pozitivnostjo je prepričal vse okoli sebe, da Slovenija lahko (vnovič) pokori košarkarsko Evropo. In to, na kakšen način...