Že pred prvenstvom je statistično najboljši posameznik te generacije in kapetan moštva Urban Kroflič sramežljivo, a samozavestno napovedal boj za zlato medaljo v Stožicah. Kmalu smo videli, da je bila njegova samozavest upravičena. V skupinskem delu so Češka, Izrael in Romunija zlahka padli. Sledili sta visoki zmagi proti Belgiji in Turčiji. Proti Franciji so odigrali tekmo prvenstva. Na njej smo videli vse, kar lahko ponudi košarka. Odlično obrambo, še boljši napad, izjemen začetek tekme za Krofliča, kapetanovo poškodbo in nepopustljivo borbenost ekipe, v kateri je imelo dvanajst src usklajen utrip. Slovenska javnost je po tej tesni zmagi končno zavestno zaznala vse glasnejši hrup iz Stožic.
Navijači so na finalu nagradili fante, ki so jim po dolgem času na domačih tleh pokazali, česa je slovenska košarka v resnici zmožna. V času, ko se slovenski šport sooča z vse večjimi finančnimi in organizacijskimi izzivi, smo ugotovili, da talenta v Sloveniji nikoli ne zmanjka. Potrebuje le pozornost in podporo, ki je ne dobi. Jaz sem prvi, ki je v preteklosti slovensko občinstvo označil za razvajeno in zahtevno, ker tekme obiskuje le, ko je zmaga zagotovljena. Poražencev Slovenci preprosto ne podpirajo. Mi smo dežela serijskih zmagovalcev. A včasih nas kakšno moštvo, ko to najmanj pričakujemo, spomni na to, kar imamo v resnici najraje. Borbo, poštenost, predanost dresu s slovensko zastavo.
Vera v moštvo, ki je ni vredno, je kriva. V zadnjih letih je slovenska javnost za člansko košarkarsko reprezentanco resnično navijala le, ko je začutila, da je možen velik uspeh na velikem tekmovanju. Moram priznati, da sem tudi jaz deloma napačno ocenil, da je zahtevnost ljubiteljev košarke pri nas povezana s površno, navidezno in plehko ljubeznijo do košarke. A minuli teden v Stožicah je dokazal, da imamo Slovenci radi košarko. Roko na srce, v zadnjih letih nam članska reprezentanca in slovenski klubi niso predstavili zgodbe, ki bi v nas zbudila resnično ljubezen. Za to obstaja nešteto objektivnih razlogov, a tudi z vsemi izzivi lahko igraš ekipno, povezano, osredotočeno in borbeno košarko. Prav to smo prepoznali v teh fantih. Znova smo sanjali in tudi v primeru poraza jim ne bi mogli zameriti niti ene napake.
Zato ne smemo pozabiti tega, kar so nam fantje dali. Marsikateri od njih v prihodnosti, na žalost, ne bo nosilec igre v članski reprezentanci. To ne pomeni, da je to, kar smo spremljali na domačem evropskem prvenstvu, lažno. Zaslužili so si našo skoraj brezpogojno podporo, vsekakor pa bomo malo bolj pozorno spremljali njihovo pot. A pozor, od njih ne smemo pričakovati in zahtevati, da bodo rešili vse strukturne težave, s katerimi so se srečali v svojem razvoju.
Na žalost obstaja tudi velika možnost, da bo z leti njihova zagnanost in povezanost zbledela. Zato vas, fantje, ob tej priložnosti pozivam, da ne pozabite občutka, ki ste ga spoznali na vaši skupni poti do zdaj, predvsem pa v zadnjem tednu, ko ste dobili potrditev, da je lahko vaš pristop še kako uspešen. Odšli boste daleč stran, igrali po celotnem svetu, upam pa, da se boste vedno odzvali na poziv iz domovine in duh iz te generacije prenesli na prejšnjo in naslednjo. Le tako bo lahko Slovenija sanjala o uspehih in uživala v predstavah slovenske članske reprezentance.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.