Dragić iskreno: Trener ne bi bil, to je prevelika obveznost

Goran Dragić po koncu bogate kariere deluje pomirjen. Kot nekdo, ki je eno veliko poglavje zaprl brez grenkobe. Tri leta po koncu bogate kariere priznava, da mu življenje zunaj tekmovalnega pogona ustreza. Tekmovalnega naboja ni povsem izgubil, a ga tudi ne pogreša v celoti.

"Edino, kar pogrešam, so mogoče tekme, treningov ne. Zdaj, ko sem v pokoju, mi nič ne manjka. Imam veliko časa, ki ga preživim z mojimi otroci. Nadoknadim čas, ki sem ga prej izgubil. Hodimo tudi smučati in delamo različne aktivnosti, ki jih prej nismo," je povedal Dragić.

Prav v tem je očitno našel tisto, česar mu je med dolgoletno kariero najbolj primanjkovalo. Čas. Ne za parket, ne za dvorane, ne za neskončna potovanja, ampak za družino. Za vsakdan, ki so ga vrhunski športniki med kariero pogosto primorani potisniti na rob.

To je tudi eden ključnih razlogov, da ga vsaj ta hip ne vleče nazaj v košarko v kakšni resnejši funkcionarski ali trenerski vlogi. Čeprav bi mu zaradi izjemne kariere, znanja in ugleda brez dvoma marsikje odprli vrata, Dragić ostaja zvest življenju, ki si ga je po koncu igralske poti zgradil v ZDA.

"Ne, trener ne bi bil, to mi je prevelika obveznost. Moje življenje je v Miamiju, tako da sem se nekako sprijaznil s tem. Začel sem nov projekt, imamo Gogi's Garage Podcast, tako da sem v celoti posvečen temu. Seveda je košarka še vedno moja strast in jo spremljam. Videli bomo, če se bo kaj odprlo v prihodnosti, ampak zdaj v tem trenutku mislim, da je najboljše tako, kot je, kajti veliko časa sem preživel brez otrok, zdaj pa imam čas za njih," pravi nekdanji kapetan slovenske reprezentance.

Novi projekt, v katerega je trenutno najbolj usmerjen, je torej podkast, s katerim ostaja tesno povezan s svetom športa in zabave. In tudi pri izbiri gostov očitno meri visoko. Kot razkriva, so prve epizode že posnete.

"Posneli smo že štiri epizode. Prvi gost je bil Giannis Antetokounmpo, drugi gost je bil Anže Kopitar, tretji gost je bil Mau, to je en reper, latino pevec, in Jegor Denim, igralec Brooklyna," je razkril Dragić.

To je še en dokaz, da se je po koncu kariere uspel postaviti v drugačno, a še vedno zelo relevantno vlogo. Ne več kot organizator igre na parketu, temveč kot sogovornik, povezovalec in obraz projekta, ki lahko odpira vrata do največjih imen svetovnega športa in širše popkulture.

Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, ali ga je po koncu kariere morda kdo poklical tudi iz Slovenije. Bi se lahko nekoč vrnil v domače okolje, morda v vlogi svetovalca, športnega direktorja ali celo kot del kakšnega kluba?

Za zdaj ne. In tudi logistično bi bilo to zelo težko izvedljivo. "Ne, nihče me ni poklical, pa tudi ne bi bilo izvedljivo, saj je moje življenje v Miamiju. Mogoče, v daljni prihodnosti je vse mogoče," odgovarja Dragić, ki torej vrat ne zapira povsem, jih pa za zdaj niti ne odpira.

Čeprav je od aktivnega igranja minilo že nekaj časa, košarki še zdaleč ni obrnil hrbta. Ligo NBA spremlja pozorno in z navdušenjem ugotavlja, da je prihodnost igre v odličnih rokah. Ko govori o igralcih, ki ga danes najbolj navdušujejo, hitro postane jasno, da posebej ceni raznovrstnost talentov.

"Luka Dončić, Nikola Jokić, Anthony Edwards, Alperen Sengün, Giannis Antetokounmpo ... Tako veliko igralcev je ... Liga je res v dobrih rokah. To, kar delajo igralci zdaj, je raven višje kot v preteklosti," ocenjuje Dragić.

Med njimi ima posebno mesto seveda Luka Dončić, ob katerem se vse glasneje odpira vprašanje, ali bi lahko z Lakersi napadel naslov prvaka. Dragić pri tem ostaja previden optimist. Verjame, da možnosti so, a opozarja, da je zahodna konferenca neizprosna in da lahko o razpletu končnice odloči že ena sama poškodba.

"Sem pozitiven, mislim, da imajo možnosti. Ampak moram reči, da je zahodna konferenca res težka, tu so Oklahoma, San Antonio, Lakersi, Denver, Minnesota. Res je veliko ekip, ki bodo v boju za prvaka. Ampak je vse možno, ena poškodba lahko spremeni ves potek serije ali končnice," pravi Dragić.

In čeprav je danes z mislimi predvsem v sedanjosti, v življenju po karieri in ob novih projektih, obstaja eno poglavje iz njegove igralske poti, ki še vedno zareže nekoliko globlje. Ko smo ga vprašali, katero tekmo bi, če bi lahko, odigral še enkrat, ni bilo nobenega ovinkarjenja.

"Finale lige NBA z Miamijem in da bi bil zdrav," je dejal. V enem samem stavku je zajeto marsikaj. Bolečina, ker je največji klubski izziv kariere prišel v trenutku, ko mu telo ni dovolilo, da bi ga odigral tako, kot bi si želel.

A morda je prav to cena velikih karier. Vedno ostane kakšna tekma, kakšen trenutek, kakšna zamujena možnost. Dragić pa danes očitno živi tako, da ga ti neuresničeni koščki preteklosti ne vlečejo nazaj. Namesto tega gradi novo zgodbo stran od slačilnic, a še vedno dovolj blizu igre, ki mu je dala vse.