V moderni košarki naturalizacija ni več izjema, temveč ustaljena praksa. Reprezentance z njo zapolnjujejo kadrovske vrzeli, najpogosteje pod košem ali na organizatorskem položaju. Slovenija je skozi leta praviloma posegala po visokih igralcih, saj je prav tam pogosto primanjkovalo širine in fizikalij. Ena redkih izjem je bil branilec Ariel McDonald.
Če izvzamemo obdobje 90. let, ko so za Slovenijo nastopali košarkarji, kot so Žarko Đurišić, Marijan Kraljević in Ivica Jurković – v času, ko današnja pravila Fibe o enem naturaliziranem igralcu še niso veljala v zdajšnji obliki – je bil prav McDonald prvi simbol nove ere. Američan je bil s svojo energijo in izkušnjami pomemben člen reprezentance na začetku tisočletja.
V naslednjih letih se je seznam podaljševal. Slovenski dres so kot naturalizirani igralci med drugim nosili Alen Omić, Mike Tobey, Anthony Randolph, Mirza Begić, Jordan Morgan, Josh Nebo, Jurica Golemac, Aleksandar Ćapin, Emir Preldžić in Hasan Rizvić. Vsak je v določenem obdobju zapolnil specifično vrzel, najpogosteje na položaju centra ali krilnega centra.
Najuspešnejša zgodba med njimi je nedvomno Randolph. Američan je bil eden ključnih členov zlate reprezentance na EuroBasketu 2017, ko je Slovenija prvič v zgodovini osvojila naslov evropskega prvaka. Njegova kombinacija atleticizma, meta in obrambne gibljivosti je idealno dopolnila igro Gorana Dragića in takrat še mladega Luke Dončića. Randolph se je izkazal kot zadetek v polno, slovenska javnost pa ga je hitro okronala za "Tončka".
Podoben pomen je imel Mike Tobey, ki je bil pomemben del reprezentance na olimpijskih igrah v Tokiu in na kasnejših velikih tekmovanjih, medtem ko so Morgan, Nebo in drugi skušali zapolniti generacijsko vrzel pod obročema.
Naturalizacija sicer ni slovenska posebnost. Španija je v preteklosti računala na Nikolo Mirotića in Sergea Ibako, še prej na Wayna Brabenderja. Rusija je z JR Holdnom osvojila evropsko zlato leta 2007, Severna Makedonija je z Bojem McCalebbom senzacionalno posegla po četrtem mestu na EuroBasketu 2011, Gruzija je imela Rickyja Hickmana, Nemčija Chrisa Kamana, Poljska A.J. Slaughterja. V sodobni reprezentančni košarki je to realnost, ki pogosto odloča o medaljah.
Vprašanje pri Hayesu zato ni, ali je poteza neobičajna, temveč kako bi se vklopil v sistem in kakšno vlogo bi imel ob Dončiću. Če bi zares oblekel slovenski dres, bi Slovenija dobila atletsko izjemnega centra z izkušnjami iz lige NBA. Profil igralca, ki ga je v zadnjih letih pogosto pogrešala.
Ob tem pa naturalizacija vedno odpira tudi širšo razpravo o identiteti reprezentance, razvoju domačih igralcev in ravnotežju med kratkoročnim rezultatom ter dolgoročno vizijo. Slovenska zgodovina kaže, da je lahko to razmerje uspešno, če je izbira prava in če se igralec zlije z ekipo.
Če bo Jaxson Hayes res stopil na parket v slovenskem dresu, ne bo pionir. Bo pa še ena pomembna postaja v zgodbi, ki jo je pred 25 leti začel McDonald, do vrhunca pa pripeljal Randolph.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.