Kapetanka že na Švedskem: Življenje se še ni ustavilo! Restavracije in bari so še odprti ...

Švedska košarkarska reprezentantka Paulina Hersler je v Celje pripotovala s ciljem, da bo kar največ igrala. Ob prvem stiku z vodstvom Cinkarne je kazalo, da na štirih frontah (državno prvenstvo, pokal, regionalna liga WABA in evropski pokal FIBA), a so se v vodstvu, tudi zaradi visokega finančnega zalogaja, odločili, da v drugo po kakovosti, najmočnejše evropsko klubsko tekmovanje, ne bodo šli. Bali so se sicer, da vseh kakovostnih okrepitev zato v knežje mesto ne bo, a niti ene od novink to ni zmotilo. “V Celje sem prišla, da nadgradim izkušnje, ki sem jih pridobila v ameriški študentski ligi UCLA in na dosedanji klubski poti. Glede na strokovni štab, ki se je resnično trudil, nam dal vse, kar potrebujemo, sem cilje dosegla. Sploh pa sem vesela, da smo skozi celotno sezono igrale kot ekipa,” je čas nazaj za 24ur.com zavrtela Švedinja iz Bunkefoja, ki je pred selitvijo v slovensko prestolnico ženske košarke pripotovala iz španske prve lige.

Pri 25 letih jo je doletela še posebna čast, in sicer, da jo je trener in slovenski selektor Damir Grgić imenoval za kapetanko moštva. Po Marici Gajić in Shante Evans je postala tretja tuja košarkarica, ki ji je pripadla ta čast. V prvi vrsti so se tako odločili, ker je bila vzor mnogim, ki nosijo celjski dres. “Najhuje mi je ta trenutek, ko sem že doma, da se pred odhodom nisem uspela posloviti od vseh soigralk. S koronavirusom so se stvari začele močno zapletati, iskali smo rešitve, rekla bi prve vlake za odhod domov. Ko je bilo jasno, da je prvenstva konec, da se regionalna liga ne bo nadaljevala, je predsednik kluba Borut Kop s sodelavci hitro poiskal rešitve in našel dobre povezave, da sem lahko odpotovala nazaj na Švedsko,” priznava Herslerjeva in dodaja: “Večer pred odhodom domov sem se poslovila le od obeh ameriških soigralk in Marie Kostourkove, vsem drugim sem poslala sporočila, ampak to ni to. Želela sem si, da bi bilo drugače. Vesela sem, da smo se uspele poveseliti vsaj ob osvojitvi pokalne lovorike.”

Negotova prihodnost
V Celje se ne bo vrnila. Vsaj za zdaj ne. Želje in ambicije so še višje, vsem v klubu je hvaležna za nepozabno sezono, ki je imela grenak zaključek. Sploh ker sta bila vrhunca, zaključek državnega prvenstva in zaključni turnir najboljše četverice regionalne lige, pred vrati. “Vem, kako zelo smo bile osredotočene na zaključni turnir najboljše četverice v ligi WABA. Potem pa je prišlo obvestilo, da je vsega konec za letos. Še toliko bolj hudo mi je, ker smo nesrečno izgubile zadnjo tekmo rednega dela, kar je pomenilo končno 2. mesto za nas. Škoda. Kot tudi škoda, da se od navijačev nismo poslovili z visoko dvignjenim pokalom za naslov državnih prvakinj,” pravi 25-letnica, ki jo zdaj čaka neprijetno čakanje, ko je govora o tem, kje bo nadaljevala športno pot.

Klubi se namreč borijo za preživetje. Iščejo primerno, za sredstva, ki naj bi jih imeli na voljo v novem tekmovalnem letu, kar najbolj kakovostno zasedbo. “Poletje bo zelo dolgo, od vrnitve na Švedsko pa sem že začela z ohranjanjem kondicijske pripravljenosti. Maja lani sem imela pogodbo za novo sezono. Letos se zdi, da bo treba čakati še bistveno dlje. Žal se v Celje ne bom vrnila, a morda se še srečamo, če bom tu kdaj igrala z reprezentanco, morda s kakšnim drugim klubom. Morda pa kdaj še oblečem celjski dres,” je s kančkom grenkobe razlagala športnica s severa Evrope, ki je vesela, da se je uspešno vrnila domov, čeprav kljub hitremu odhodu, ko koronavirus še ni bil na pohodu v takšni obliki kot danes, ni bilo najbolj enostavno.

Preko Danske ni več šlo

Herslerjeva se je domov odpravila z letom iz Zagreba, od koder se je odpravila v Carigrad, od tam pa namesto na Dansko in z vlakom do doma v Stockholm in na zelo dolgo popotovanje z vlakom. “Namesto približno 7 ur dolgega potovanja sem domov potovala kar 24 ur. K sreči niti letalo niti vlak nista imela zamude. Zdaj sem doma in upam, da ne bo pri nas tako hudo, kot je drugod po Evropi,” se je koronavirusa dotaknila Švedinja in dodala: “Govorila sem s soigralkami iz Celja, pravijo, da je tam vse zaprto. Le lekarne in trgovine so odprte. Pri nas še ni tako hudo. Na televiziji nas sicer vsako sekundo obveščajo o razmerah, vlada opozarja, a za zdaj se stvari še niso zaostrile do te mere, da bi bilo vse zaprto. Tovarne delajo, ekonomska situacija je še vedno dobra, restavracije in bari so odprti. Sama sem sicer vesela, da sem doma, v družbi najbližjih, ni pa najbolj preprosto za mojo babico, za naše starše, če bi se okužili. Upam, da se stvari umirijo, rešijo. Ostajam pozitivna!”

Četudi priznava, da ni nič tako, kot je bilo. “Vse skupaj je zelo čudno. Za vsakogar od nas. Športniki smo vajeni drugačnega načina življenja. Osebno zelo uživam v krogu družine in mi ni težko biti doma, saj jih dolgo nisem videla. Dan ni več sestavljen iz veliko treninga in razmišljanja o tekmicah. Treniram, ampak se po drugi strani pripravljam tudi na dejstvo, da bo sezona brez tekmovanj precej dolga,” je zaključila zdaj že nekdanja kapetanka slovenskih državnih prvakinj.