V Ilirski Bistrici je lepo biti Sašo Ožbolt

Čeprav je njegova Plama Pur redni del sezone zaključila na prvem mestu, pretiranega razočaranja po drugem porazu proti Gorici ni bilo zaznati.

"Mi nimamo toliko materiala kot Gorica. Delamo po svojih zmožnostih. Ekipa ni bila sestavljena, da ligo osvojimo, ampak smo na začetku sezone letvico dvignili tako visoko, da so nas vsi videli kot favorite. Objektivno je Gorica boljša ekipa z več orožji," je črto pod sezono potegnil Sašo Ožbolt.

Nekdaj eden najboljših slovenskih branilcev, ki je reprezentanco zastopal na svetovnem prvenstvu 2006 in Eurobasketih 2004 ter 2011, že devet let deluje v Ilirski Bistrici. Najprej kot trener mlajših selekcij in pomočnik, zadnje štiri sezone pa vodi člansko zasedbo.

"Tukaj mi je res všeč. Pomembno je, da sem zadovoljen. In tu sem res zadovoljen. Je pa res, da gre za majhno okolje z majhnim bazenom igralcev. Zato morda stagniram trenersko, ampak pomembno mi je, da v tem vidim smisel. Tudi če bi bil morda še ligo nižje," je nadaljeval Ožbolt.

Nobenega dvoma ni, da njegov trenerski potencial močno presega slovensko drugoligaško okolje, ampak Ilirska Bistrica je poseben primer, pravi. Tamkajšnja dvorana redno poka po šivih, za najpomembnejše tekme se zbere več kot tisoč navijačev. Čeprav Plama nastopa v drugi ligi, ima boljši povprečni obisk od vseh prvoligašev.

"Morda so tukaj večji patrioti, več je domačih igralcev in to privablja publiko. Nenazadnje je (v drugi ligi, op. a.) tudi več derbijev," je razloge za takšno priljubljenost košarke v Ilirski Bistrici iskal Ožbolt.

In prav izjemna navijaška podpora je eden glavnih razlogov, da nekdanji košarkar, ki je debelo desetletje igral za Union Olimpijo, v trenutni službi tako uživa. 

Na vprašanje, kako je biti Sašo Ožbolt v Ilirski Bistrici, je odvrnil: "Kaj naj rečem? Lepo je. Cenijo me, v dvorani so mi narisali tudi mural, čeprav mi ne ustreza, da sem v središču pozornosti. Ampak dajo mi vedeti, da sem tu res cenjen."

Navsezadnje sta bila prav obračuna Plame in Gorice najlepša možna reklama za celotno slovensko klubsko košarko. Oba je s tribun spremljalo več kot tisoč navijačev, v obeh primerih je bilo vzdušje zares sijajno.

"Zato vsi treniramo in igramo. Dvakrat je bila dvorana polna. Lepo je igrati pred takšno publiko," je komentiral Ožbolt in pohvalil navijače za športno navijanje. Po koncu druge tekme so si v roke segli celo člani obeh navijaških skupin, kar je v navijaškem svetu redko viden prizor.

Po koncu finalne serije smo trenerja Plame vprašali tudi, ali so se apetiti po takšni sezoni dvignili. Njegov odgovor nas je presenetil: "Ne. Prihaja Ajdovščina, ki ima ne vem kakšen proračun. En prvoligaš bo padel dol. Ogrodje naše ekipe je že precej staro, tako da smo že na hlapih."

Ne glede na rezultatske dosežke, je Ožbolt lahko prepričan, da bo tudi v prihodnje imel za Slovenijo redek privilegij – voditi svoje moštvo pred polnimi tribunami. Bistriški navijači so namreč že večkrat dokazali, da njihova zvestoba ni odvisna od dosežkov na parketu ...