Prva četrtina je napovedovala 'dolgočasno' tekmo, ljubljanska ekipa je namreč imela vse niti igre v svojih rokah, v deveti minuti pa si je že priigrala visoko prednost 15 točk (25:10). Letošnja najbolj zveneča okrepitev ljubljanske zasedbe Vlatko Ilievski je navkljub pomanjkanju skupne vadbe — manjkal je zaradi reprezentančnih obveznosti v makedonski izbrani vrsti — zanesljivo vodil svoje soigralce iz udarne peterke, ki so imeli izrazito premoč tudi pod obema obročema.
V drugi četrtini so se zadeve povsem postavile na glavo. Alternativi Ilievskega na mestu organizatorja igre Jonathan Wallace in Mirza Sarajlija sta kot po tekočem traku razprodajala žoge, kar so Domžalčani izkoristili in že v 13. minuti znižali na 23:27. V igri brez pravega šarma so državni prvaki iz Tivolija v drugi četrtini vseskozi imeli rahlo prednost, vztrajni tekmeci iz predmestja Ljubljane pa so si prvo vodstvo priigrali v končnici (36:34).
Drugi polčas so bolje začeli Domžalčani, ki so si v drugi minuti nadaljevanja priigrali najvišjo prednost na tekmi (40:34), vztrajanje ljubljanskega stratega Aleksandra Džikića z udarno peterko, potem ko so njegovi varovanci s klopi delovali zelo neprepričljivo, pa se mu je obrestovalo v končnici tretje četrtine, ko je povedla z osmimi točkami prednosti (52:44). V zadnjih desetih minutah ni bilo pretresov, ljubljanska ekipa je že v 32. minuti povedla s +13 (57:44), nakar je Helios podpisal kapitulacijo. Union Olimpija bo postojnsko predstavo bržkone hitro pozabila, v njej je bilo zaslediti le malo lepote, kar pa je glede na začetek sezone tudi povsem razumljivo, a prvi cilj v sezoni je dosežen — v svojem petem nastopu je še petič osvojila slovenski superpokal.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.