Luka, fantje, oprostite, zaslužite si več

Začnimo na koncu. Jeza in solze v očeh slovenskih košarkarjev bi morali ganiti vsakega, ki je imel čast spregovoriti z njimi v težkih trenutkih, le minute po tem, ko so na košarkarskem igrišču pustili vse, kar so lahko. Mene so, z razlogom. Ti fantje so kot otroci sanjali o priložnosti, da na največjih tekmovanjih v košarkarskem dresu zastopajo svojo državo. Na poti do te točke so doživeli marsikaj, košarka jim je omogočila, da vidijo širni svet in finančno preskrbijo za svoje družine. A to jim v tistih trenutkih ni bilo pomembno, bolečina je bila prevelika.

Prav vsak se je odzval na poziv novinarjev in spregovoril vsaj besedo, saj se dobro zavedajo, da ne govorijo zgolj z nami in medijsko hišo, ki jo zastopamo, ampak predvsem s svojimi rojaki. Če primerjamo njihov odnos z odnosom srbskih košarkarjev po njihovem porazu proti Finski v osmini finala, ko je zgolj Ognjen Dobrić spregovoril z novinarji, nam bo hitro jasno, da si niso zaslužili pesimizma, s katerim so odpotovali v Katovice. Jasno je, da so si s strani sodnikov zaslužili bolj enakovredno sojenje, a to je realno stanje košarke na tekmovanjih pod okriljem Fibe. Nemčija je finančno neprimerljivo bogatejša od Slovenije, organizatorji tekmovanja pa se dobro zavedajo, da bodo več zaslužili z Nemčijo in ne Slovenijo v polfinalu. Ljubezen slovenskih reprezentantov do športa, ki so ga izbrali v mladosti in državnega grba na slovenskem dresu, se lahko meri v litrih solz in znoja, ki so jih pustili na parketu dvoran v Katovicah in nato v Rigi.

Luka Dončić je v zadnjem letu in pol doživel marsikaj. Najprej nepričakovan vzpon z Dallasom, nato boleč poraz v finalu lige NBA leta 2024. Sledila je šokantna selitev iz Teksasa v Los Angeles in javno pranje umazanega perila na njegov račun. Kritike na račun njegovega fizičnega stanja so bile na trenutke, milo rečeno, neokusne. Tudi on je jokal, ko se je prvič vrnil v Dallas. Jasno je, da lojalnost v njegovih mislih ni zgolj beseda, ampak glavno vodilo v njegovem življenju.

To poletje je postal kapetan reprezentance, ki iz njegovih ust do zdaj nikoli ni slišala besede ne. Verjetno je ravno zaradi prej omenjenih izkušenj po porazu proti Nemčiji pred novinarje stopil malo bolj zbrano in mirno, kot bi to storil pred leti. Kot vedno je glavnega krivca za poraz najprej iskal pri sebi, saj si je očital, da bi lahko v končnici tekme zadel več metov. Verjamem, da njegovi soigralci z njim niso delili tega mnenja.

Svoje rojake v reprezentančnem dresu je ob vsaki priložnosti pohvalil in jasno je, da obožuje družinsko vzdušje, v katerem vsako poletje preživi vsaj nekaj tednov. Vsi, ki boste cinično pripomnili, da bi se tudi vi z njegovimi milijoni na svojem bančnem računu vsakič odzvali na poziv reprezentance, se dobro poglejte v ogledalo in pomislite na vse udarce in poškodbe, ki jih je utrpel na tem prvenstvu in vseh prejšnjih. Njegov ja nam je postal samoumeven, čeprav bi 99 odstotkov tako slavnih košarkarjev skoraj zagotovo vsaj enkrat reklo ne. Tudi on bo nekoč moral izreči to besedo, pa tudi če zaradi poškodbe ali neizogibnega obiska očeta časa. Upajmo, da se s tem še dolgo ne bomo soočili. Če pa se on lahko vsakič oglasi na naš klic v sili, smo mu mi vsakič znova dolžni nazaj izreči vsaj hvala, če ne kaj več.

Hvala tudi vam, Gregor Hrovat, Klemen Prepelič, Aleksej Nikolić, Rok Radović, Edo Murić, Leon Stergar, Martin Krampelj, Alen Omić, Robert Jurković, Luka Ščuka in golobradi Mark Padjen. Tudi vi bi lahko po besedah svojega kapetana "uživali na morju", ampak ste iz sebe raje izvlekli vsak atom moči za to, da ste svetovne prvake potisnili do roba.

Tisti, ki smo jih spremljali od začetka priprav, nismo imeli razlogov, da bi dvomili v njihovo predanost, željo in trud. Na parketu se jih je istočasno z Nemci lahko borilo zgolj pet, a jasno je bilo, da dihajo kot eno. Tudi oni so se z družinami lahko slišali zgolj s pomočjo sodobne tehnologije in tudi oni so živeli za grb na dresu.

Aleksander Sekulić je moral na klopi reprezentance do zdaj pretrpeti marsikaj. To reprezentanco je popeljal do polfinala olimpijskih iger in dveh četrtfinalnih obračunov na evropskih prvenstvih. Kljub temu mnogi njegovo delo ocenjujejo negativno. Seveda ima vsak pravico do svojega mnenja. Vsekakor se bo tudi selektor strinjal, da ni popoln. A povprečen Slovenec ne bi dolgo trpel pogosto preveč osebnih kritik ljudi, ki mu nikoli niso segli v roko in mu pogledali v oči.

On ni kriv, da na prvenstvo nista odšla Vlatko Čančar in Josh Nebo. Ni kriv, da slovenska športna infrastruktura ne podpira poštenega dela številnih trenerjev v mlajših selekcijah. Ni kriv za trenutno stanje, saj je on zadnji v dolgi vrsti ključnih členov v slovenski košarki, ki ni zdrava. Ni kriv, da je Luka Dončić največji obliž na svetu, ki pa mora na trenutke zaustavljati kri na amputiranem udu. Sproti se od njega pričakuje, da bo uspešno operiral bolno srce slovenske košarke. Od selektorja pa se na vsakem tekmovanju pričakuje vsaj medalja, ki si je, glede na vložke v naš šport, ne zaslužimo.

Na tem prvenstvu smo končno dočakali toliko pričakovano in nujno potrebno pomlajevanje članske reprezentance. Čeprav na koncu najmlajši niso preživeli veliko časa na parketu, so izkušnje, ki bi jih morali posrkati v družbi bolj izkušenih soigralcev, neprecenljive. Zdaj jih morajo izkoristiti in v svojih klubih napredovati. Njihova odgovornost je, da bodo na naslednje veliko tekmovanje prispeli kot boljši košarkarji. 

19-letni Mark Padjen se je poškodoval, kljub temu pa bo moral prihodnjo sezono v dresu Ilirije v regionalni ligi ABA izkoristiti za občuten napredek. Enako velja za Luko Ščuko, v katerega je Sekulić verjel pred prvenstvom, med njim pa je izgubil mesto v prvi peterki. V njegovem klubu so pogoji za delo zagotovo odlični, zdaj, ko je iz dneva v dan lahko v živo spremljal enega najboljših košarkarjev na svetu, pa bo moral te pogoje izkoristiti za občuten napredek.

Pred prvenstvom in med njim smo bili na žalost priče nekaterim neljubim dogodkom, ki glavnih akterjev v slovenski košarki niso prikazali v najboljši luči. Peter Vilfan je strokovni komentator, predvsem pa svoboden človek, ki ima pravico do svobodnega izražanja svojih mnenj. V preteklosti je doživel že marsikaj, tudi hudo in zahrbtno bolezen, ki je klonila pod močjo njegovega duha. O njegovem mnenju lahko marsikdo ob kavi v mestu pove marsikaj. Poleg tega imajo vsi v slovenski košarkarski zvezi tudi možnost neposredne komunikacije z njim. Od vas ne zahtevamo strinjanja, vsekakor pa obstaja dostojanstven način, ki javnosti ne vpleta brez potrebe. 

Slovenska košarka ima preveč težav in nadarjeni mladi košarkarji preveč ovir pred seboj, da bi ljudje, ki lahko te težave vsaj malo omilijo, svojo energijo zapravljali ma revanšizem in pranje umazanega perila v javnosti. Poleg tega se kritika dela funkcionarjev na izpostavljenih položajih ne bi smela prelahko enačiti z osebno kritiko značajev vpletenih. Enako velja tudi za Zorana Dragića in ostale okoli njega, ki bi lahko svoje nezadovoljstvo z odločitvami košarkarske zveze in selektorja izrazili na veliko bolj produktiven način. Premalo nas je, da bi se ločevali na vaše in naše. Ne želim zveneti naivno, vseeno pa bi bilo lepo, če bi poskušali raje stopiti skupaj in iskati rešitve za težave, ki so vsem jasno vidne.

Navijači, ki smo jih srečali v Katovicah in Rigi, so srčno navijali za košarkarje, ki so jih zastopali na parketu. V Latviji jih je bilo občutno manj kot na Poljskem, na obračunu z Nemčijo okoli 50. Za to so zagotovo krive oderuške cene vstopnic za tekme, ki so jih postavili pohlepni organizatorji turnirja. Brezčutno so izkoristili pretirano komercializacijo športa v sodobnem svetu, ki iz dneva v dan namesto poštenih vrednot dobrih ljudi vse bolj ceni zgolj in samo moč ter denar.

A roko na srce vsi vemo, da bi v primeru uvrstitve Slovenije v polfinale ali celo finale, marsikateri navijač našel dovolj "lufta" v družinskem proračunu za tradicionalno slovensko romanje na prizorišče naslednjega velikega uspeha slovenskih športnikov. Naslednjič lahko ta sredstva porabite tudi za ogled tekem skupinskega dela, osmine finala ali četrtfinala, še posebeno tisti, ki ste med tretjo četrtino tekme z Nemčijo že raziskovali možnosti za odhod v Rigo. Vsi ostali, ki si zaradi objektivnih razlogov ne morete privoščiti obiska tekem, pa dobro veste, da sta optimizem in podpora brezplačna. Vidimo in slišimo se leta 2027, ko bomo ves ta cirkus verjetno ponovili pred, med in po svetovnem prvenstvu v Katarju. Kljub temu upam, da bo moj pesimizem na koncu neutemeljen in moje želje za slovensko košarko končno uresničene ...