Luka je Slovenija, Luka je košarka, Luka je vodja

Pa so mi kar najprej govorili, da ne bo. Da je Luka že odigral svoje v reprezentanci za nekaj naslednjih let. Da Luko taka košarka ne zanima, da ga zanima le bogata liga NBA. Da bo preutrujen. In ni jih bilo malo, še zdaleč ne. Pa sem jim odgovoril: Poslušajte, star je 22 let. Se spomnite vaših 22 let? Vam je kdaj zmanjkalo energije?

Vesel sem, da se nisem motil, da sem trdno verjel besedam Luke Dončića, da si zelo želi igrati za slovensko reprezentanco. Seveda sem te besede preveril tudi v njegovem taboru, kjer so mi zatrjevali, da se Luka rad vrača v reprezentanco, saj da se tu zelo dobro počuti. Da so s fanti prava klapa, ki se zabava, in da si to želijo pokazati tudi na igrišču.

Luka je Slovenija, čeprav rad posluša srbsko glasbo, čeprav ima srbske korenine. Luka je Slovenec. Luka rad igra za Slovenijo, Luka je ponosen na to, da igra za Slovenijo. Luka je nazadnje celo dejal, da bi raje osvojil zlato medaljo s slovensko reprezentanco kot NBA-prstan, a da si seveda močno želi osvojiti oboje. Luka se zaveda, da je izvenserijski. Najbrž si v sebi želi postati tudi najboljši košarkar (vsaj) določenega obdobja, čeprav tega javno ne bo povedal.

Luka s Slovenijo še ni izgubil, kar dokazuje, kakšno mentaliteto poseduje in s kakšnim razmišljanjem se poda v tekmo. Naj bo to prijateljska ali uradna. Luka je lačen zmag. Luka si želi igrati košarko, na igrišču se želi zabavati in se igrati s tekmeci. Poigravati, če želite. Tega ne bo skrival. Luka si želi interakcije z navijači, rad se obrne k njim in jih podžge. Luka je vodja. Ja, pri 22, ampak je vodja. Seveda bo tudi Luka nekoč izgubil prvo tekmo s slovensko reprezentanco. Ampak tedaj ga na pljuvajte, raje se mu zahvalite za vse, kar je oz. bo za to reprezentanco naredil.

V preteklosti sem pogostokrat poslušal, da Luka ne igra oz. ne zna igrati obrambe. Tisti, ki ste gledali tekme Dallasa v končnici, in tisti, ki ste gledali tekme slovenske reprezentance v Litvi, veste, da je Luka igral obrambo. In to (zelo) daleč od slabega. Še kako prav so prišle izkušnje igranja na položaju 4 iz lige NBA, saj je ob osebnih napakah Mika Tobeyja skupaj z Edom Murićem zaustavljal litovska velikana pod našim obročem.

In kar je vsaj meni najlepše v tej zgodbi … Se spomnite predstav slovenskih košarkarjev, ki so sicer v oslabljeni zasedbi igrali kvalifikacije za svetovno prvenstvo in Eurobasket, ko preprosto ni bilo pravega žara, pravega prepričanja vase? Luka je vsakemu posebej dodal to, v košarki prepotrebno vrlino in jih hote ali nehote prepričal, da so sposobni premagovati najboljše reprezentance na svetu. Tudi tiste, ki so redni gost olimpijskih iger. Kot na primer Litva, ki je bila od svoje samostojnosti vselej del olimpijskih iger, prvič po sedmih ciklusih pa je ostala brez nastopa na olimpijskih igrah. Nekaj samoumevnega jim je bilo odvzeto. V režiji naših fantov, naših junakov.

Naših junakov, za katere so tudi po Eurobasketu 2017 mnogi analitiki govorili, da so že dosegli svoj vrhunec in da se bodo z naslednjimi generacijami le stežka približali stari slavi. Da pravega podmladka ni, da so zlati časi naše reprezentance s številnimi NBA-igralci mimo. A znova so se motili. Vlatko Čančar je pokazal, da bo v prihodnjih letih lahko vlečni voz slovenske reprezentance skupaj z Dončićem. Zoran Dragić je dokazal, da ima ’prave’ gene, in da je, če je zdrav, lahko izjemen košarkar. Edo Murić … ste videli, kako je zrasel ob litovskih velikanih? Kako se je z njimi stepel v obrambi in jih izrinil iz rakete, čeprav je precej manjši? To je moštveni duh, ki ga je ta reprezentanca imela. Borila se je eden za drugega, individualna statistika nikogar ni zanimala. Niti Dončića. Ta bi lahko, prepričan sem, na tekmi z Litvo dosegel še kakšno točko več. Morda celo 10 ali 15 več. Pa mu tega ni bilo treba. Če je videl prostega soigralca, je raje podal, četudi je bil sam v dobrem položaju za met.

In veste, kaj me skrbi? Če našim fantom uspe odličen rezultat na olimpijskih igrah (na primer polfinale ali celo medalja, o kateri si v preteklosti nismo upali niti sanjati), me skrbi, da se bodo z njimi želeli slikati številni politiki. Tisti politiki, ki jih v resnici šport ne zanima. A ga bodo izkoristili za lastno samopromocijo, za nabiranje političnih točk. Čeprav so v koronakrizi povsem pozabili na slovenski šport, na osnovno celico slovenskega športa, to so mlajše selekcije klubov, ki so že pred tem prestajale izjemno težke čase. Zelo težke. Slovenska košarkarska reprezentanca bo igrala na olimpijskih igrah, imela bo to srečo, da bo del elitne druščine skupno 12 reprezentanc. Če v pregled vzamemo finančne vložke v lokalnem okolju, so v Sloveniji izmed vseh 12 udeleženkami olimpijskega turnirja najbrž daleč, daleč najnižji. Praktično minimalni. Slovenska klubska košarka že nekaj let životari. Trenerji, ki so osnova za dobro delo z mladimi, so pogostokrat prekarci, nekateri delajo vse skupaj kar ljubiteljsko, nekateri za smešen denar. A to delajo, ker imajo radi košarko. Ker so z njo odraščali. Tako kot so ti fantje, ki so se uvrstili na olimpijske igre. Zato so se tako iskreno veselili uvrstitve na tako pomemben turnir. In to je nekaj česar vi, dragi politiki, ne boste nikoli mogli razumeti. S selfijem, dvema, tremi ali štirimi, preprosto ne boste.

P. s. Prepričan sem, da jim podpora zvestih navijačev pomeni veliko več kot (vaša) Twitter čestitka.