Malo optimizma ne bi škodilo razvajenemu slovenskemu občinstvu (in košarkarjem)

Jaka Lakovič (Barcelona), Primož Brezec (Philadelphia 76ers), Boštjan Nachbar (Efes Pilsen), Domen Lorbek (Benetton Treviso), Erazem Lorbek (Barcelona), Goran Dragić (Phoenix Suns), Matjaž Smodiš (CSKA), Jurica Golemac (Virtus Roma), Samo Udrih (Estudiantes Madrid), Uroš Slokar (Fortitudo Bologna), Jaka Klobučar (Olimpija) in Goran Jagodnik (Nymburk). To je bila ekipa, ki je na EuroBasketu leta 2009 zastopala barve slovenske košarkarske reprezentance. Šest jih je zastopalo tudi barve evroligaških klubov, dva sta igrala v ligi NBA. Pričakovanja pred izločilnimi boji v katoviški Spodek Areni so bila visoka, slovenska javnost pa je vrhunec optimizma doživela po četrtfinalni zmagi nad Hrvaško. Na koncu je Slovenija na obračunu za tretje mesto z Grčijo tragično izgubila, čeprav je vodila velik del tekme.

16 let pozneje se je v Katovice odpravila druga generacija slovenskih košarkarjev s popolnoma drugačnimi pričakovanji. Le eden med njimi je član evroligaškega kluba (Klemen Prepelič, Dubai), le Luka Dončić pa igra v ligi NBA. Če so slovenski navijači leta 2009 na Poljsko odpotovali v upanju na prvo medaljo v zgodovini slovenske košarke, je leta 2025 vzdušje pred odhodom košarkarjev v isto državo veliko bolj negativno.

Razlog za negativizem ne tiči zgolj v petih porazih na šestih pripravljalnih tekmah. 36-letni Zoran Dragić na EuroBasketu ne bo igral, njegov odhod s priprav in poznejše javno obračunavanje s selektorjem Aleksandrom Sekulićem pa sta načela tudi v najlepših časih občutljivo vzdušje v ekipi in okoli nje. To je sledilo odpovedim Josha Neba in Vlatka Čančarja, s čimer ni bil zadovoljen novi kapetan Dončić, ki je za njuno odsotnost krivil vodstvo Olimpie iz Milana. Vodstvo italijanskega moštva je hitro udarilo nazaj.

Ekosistem v slovenski košarki in okoli nje je že leta pod velikim pritiskom. Na eni strani imamo iz leta v leto vse manj uspešne slovenske klube, na drugi blišč in milijone enega največjih zvezdnikov na svetu. V mlade trenerje in infrastrukturo, ki je nujno potrebna za vzgojo naslednje generacije uspešnih košarkarjev, se skorajda ne vlaga. Najbolj obetavni mladi igralci posledično iz domovine bežijo ob prvi priložnosti. Nekateri se tam lahko razvijejo v Luko Dončića, velika večina pa nikoli ne doseže svojega potenciala.

Dončić, Goran Dragić in drugi uspešni športniki v dobrodelne namene vlagajo ogromno. Po Sloveniji gradijo igrišča in poleti organizirajo tabore za nadobudne mlade športnike, država pa njihove vložke vidi kot subvencijo, ki jih odreši odgovornosti do panoge, ki vsako leto naredi ogromno za prepoznavnost Slovenije v svetu. A Luka Dončić je le eden in jasno je, da na naših prostorih takega košarkarskega talenta nikoli več ne bomo videli. Kaj se bo zgodilo s slovensko košarko, ko on zaključi kariero?

To je najbolj odvisno od odgovornih ljudi v svetu politike in košarke. Od prvih, glede na doslej videno, ne moremo pričakovati ničesar, slednji pa se trenutno zgolj vozijo na vlaku, imenovanem Luka Dončić, in mirno čakajo na rezultate, ki so odvisni zgolj in samo od njega. Uspehi mladeničev v selekcijah U16 in U19 so dokaz, da so slovenski fantje dovolj nadarjeni za najvišjo raven evropske in svetovne košarke. A ravno ti košarkarji se trenutno nahajajo v ključnem obdobju svojega razvoja. Če želimo, da čez pet, deset let na parketu ob Dončiću branijo barve slovenske članske reprezentance, jih moramo zdaj tudi podpreti.

Za to podporo je deloma odgovoren tudi selektor članske reprezentance. Žak Smrekar je to poletje z mladinsko reprezentanco osvojil bron na svetovnem prvenstvu. V povprečju je dosegal 16 točk na tekmo. Pri 19 letih starosti se je pridružil pripravam za člansko evropsko prvenstvo, na prijateljskih tekmah pa je zelo redko igral v peterki skupaj z Dončićem. Ne glede na načrte Sekulića na prvenstvu, bi morale trenutno biti izkušnje mladih košarkarjev njegova prioriteta in prioriteta košarkarske zveze. Luka Dončić je z Edom Murićem, Aleksejem Nikolićem, Gregorjem Hrovatom in Klemnom Prepeličem že dolgo časa uigran. 

Košarkar, kot je Smrekar, pa trenutno ne potrebuje zgolj nekaj minut igre v zadnjih četrtinah že odločenih prijateljskih tekem, ampak neposreden stik z enim najboljših košarkarjev na svetu, ki ga lahko nauči ogromno. Smrekar na letošnjem EuroBasketu ne bo igral. S tem ni nič narobe, če se je trenerski štab odločil, da na to priložnost ni pripravljen. Verjetno pa bi v času priprav lahko nabral več izkušenj. 

Svojo vlogo boste morali opraviti tudi vi, dame in gospodje, dragi navijači in navijačice. Na prvi tekmi letošnjega pripravljalnega obdobja proti Nemčiji so bile ljubljanske Stožice razprodane. Tri tekme pozneje so bile tribune na obračunu z Veliko Britanijo polprazne. Na obeh tekmah je igral Luka Dončić, ki bi sam razprodal večino dvoran na svetu. Vstopnice so za marsikoga res bile predrage, a to ni preprečilo ogleda tekme drugim, ki so si jih lahko privoščili. Slovenski športniki nas trenutno razvajajo z neverjetnimi uspehi, a nič ne traja večno. Dončić bo nekoč končal svojo bogato kariero, za njim pa bodo v reprezentanci ostali igralci, ki na kvalifikacijah za velika tekmovanja igrajo pred tribunami, ki niso nikoli polne.

Zakaj torej od njih pričakujemo uspehe? Kaj so nam dolžni? Zakaj bomo razočarani, če izpadejo v osmini finala evropskega prvenstva? Odgovor je preprost, ker smo razvajeni. Za zdravje slovenskega športa smo odgovorni vsi. Starši, ki svoje otroke vodijo na športne dejavnosti, trenerji, ki jih učijo, vodje zvez, ki delijo pridobljena sredstva, politiki, ki morajo poskrbeti za dobre pogoje športnikov, in na koncu tudi tisti, zaradi katerih se profesionalen šport igra v dvoranah in na stadionih, navijači. Če reprezentante na veliko prvenstvo pospremimo polni pesimizma in jih ne podpiramo, ko rezultati niso dobri, jim na koncu ne moremo zameriti, če se v Slovenijo ne vrnejo z odmevnim uspehom.