Novo zlato poglavje slovenske košarke

Slovenski fantje so znova na vrhu Evrope. Po skoraj desetletju, odkar je članska reprezentanca v Turčiji dosegla največji uspeh slovenskega ekipnega športa, je v Stožicah podoben podvig uspel še reprezentanci do 20 let. Obakrat je v finalu padla Srbija. Pred tem so izbranci Danijela Radosavljevića  v skupinskem delu premagali Češko, Izrael in Romunijo, v izločilnih bojih pa še Belgijo, Turčijo in po infarktni končnici v polfinalu tudi favorizirano Francijo. Prav na tej tekmi se je poškodoval kapetan Urban Kroflič, ki ga zaradi poškodbe mišice čaka mesec in pol dolga rehabilitacija.

Slovenija je tako v finale vstopila oslabljena, kar pa je fante le še dodatno motiviralo, sta v pogovoru z Urošem Slakom za oddajo 24UR ZVEČER povedala zlata junaka Lovro Bolhar in Leon Zdravkovič. "Vse se je začelo na pripravah, ko smo si postavili cilj, kaj želimo. Zadnja tekma je bila vrh vsega tega – da stopimo skupaj, kljub dejstvu, da nam manjkata dva igralca, in se ne pustimo močni Srbiji," je dejal Bolhar, Zdravkovič pa je dodal, da sta jih poškodbi soigralcev zaradi občutka dodatne ranljivosti še bolj povezali in posledično tudi dodatno opogumili.

Slovenski košarkarji so se borili za vsako žogo in na parketu pustili srce. Bolhar razlog za takšno požrtvovalnost vidi v posebni odgovornosti do države. "Ko nosiš ta grb, čutiš, da je res vsaka posest pomembna," je povedal. Za nekatere člane reprezentance je bilo to zadnje tekmovanje v kategoriji do 20 let, kar jim je dalo še dodaten elan. "Res smo se borili za grb in za državo," je dejal Zdravkovič, Bolhar pa je zaključil z besedami, da je igranje za Slovenijo "največja čast, ki je lahko."

Zlato ni bilo osvojeno zgolj v finalu. Bilo je plod dolgih priprav in odrekanj. Reprezentanti so bili skupaj vse od maja in skoraj tri mesece preživeli skupaj ter se pripravljali na prvenstvo, daleč od družin in prijateljev. Dolga odsotnost, številna odrekanja in težki trenutki so ekipo še dodatno povezali. "To so bili eni najtežjih treh mesecev. Končala se je šola, prijatelji so šli na zabave, jaz pa sem imel obveznost, ki sem jo moral izpeljati do konca. Moram priznati, da je bilo res težko," je dejal Zdravkovič. Danes, ko mu okoli vratu visi zlata medalja, pravi, da ni obžaloval niti enega trenutka odrekanja.

To je že tretja medalja za to generacijo. Po dveh bronastih v letih 2024 in 2025 je zdaj piko na i dodala še "domača" zlata, osvojena v Stožicah. Ob vseh treh uspehih je reprezentanco vodil selektor Danijel Radosavljević. Na vprašanje, ali gre za najboljšo generacijo, je povedal: "Ne vem, če je najboljša, je pa sigurno najuspešnejša. Ponosen sem na fante, kako smo predstavljali Slovenijo. Predvsem sem pa ponosen, da smo uspeli združiti državo in napolniti Stožice ter pokazati celi Evropi, kako se bori za slovenski grb."

O svojih bodočih trenerskih ambicijah in možnosti, da bi nekoč prevzel vodenje članske reprezentance, je Radosavljević dejal: "To bi bila zame sigurno največja čast. Moja želja je, da v bodoče postanem selektor članov, ampak ostajam na realnih, trdnih tleh. Sem skromen – če bo prišla priložnost, super, če ne, bodo pa drugi izzivi."