Od katoliške srednje šole do svetovnih Harlem Globetrottersov

Košarko je začela igrati, ko je bila stara 4 leta. "Zanjo me je navdušil nekaj let starejši brat. On je bil moj največji vzornik, danes pa je tudi moj največji navijač in podpornik," razlaga Briana Green.

Prvo tekmo Harlem Globetrottersov si je ogledala pri 6 letih in vse od takrat je sanjala o tem, da bi se jim morda nekega dne tudi pridružila. Ta želja se ji je izpolnila lani, ko je postala del njihove ekipe kot zadnja od 15 žensk. Toliko jih je namreč v več kot 90-letni zgodovini zaigralo za to akrobatsko ekipo. Vsak igralec v ekipi ima vzdevek, Briano tako ljubkovalno kličejo kar Hoops.

Njena košarkarska kariera se je začela v katoliški srednji šoli Lexington v ameriški zvezni državi Kentucky. Svojo takratno ekipo je popeljala do kar dveh naslovov državnih prvakinj in bila uvrščena na seznam najboljših srednješolskih igralk. Z nizanjem uspehov je nadaljeva na teksaški univerzi v El pasu, kjer je z 79 ekipnimi zmagami zasedla 11. mesto najuspešnejših univerzitetnih igralk vseh časov. Izjemno plodno kariero je po univerzi nadaljeva v tujini. Igrala je na Češkem, v Španiji in Mehiki, leta 2015 pa je vzporedno še doštudirala športni managment na univerzi Southern New Hampshire University. Praktično ves prosti čas je posvečala treniranju košarkarskega podmladka in prostovoljnemu delu v zavetišču za brezdomce. Kot pravi Hoops, je s tem družbi, iz katere izhaja tudi sama, vrnila saj delček.

V prostem času, kolikor ji ga seveda ostane, rada pleše in riše. Tega trenutno nima, saj je z Globetrottersi na ameriški turneji, kjer sem jo, kljub natrpanemu urniku, ujela po telefonu.

Zakaj ste se odločili, da prenehate s poklicno oziroma tekmovalno košarko, v katero ste bili vpeti celo srednjo šolo, v času študija pa tudi kasneje?

Najprej moram povem, da so tudi Harlem Globetrottersi, za katere trenutno igram, poklicna košarkarkarska ekipa. Že ko sem igrala košarko v tujini sem si želela poskusiti nekaj drugačnega. Želela sem se preiskusiti v nečem hitrem in Globetrottersi so se mi zdeli kot popolna priložnost za to. To, da lahko potujem in da s svojo igro na parketu nasmejim ljudi, mi največ pomeni. Te priložnosti enostavno nisem želela zamuditi.

Kako uskljajujete zasebno življenje in nastopanje z Globetrottersi? Kje imate stalno bivališče?

Trenutno sem na turneji, tako da praktično živim v hotelski sobi. (smeh) Ko pa bo te turneje konec, pa bom razpeta med Florio in Los Angelesom. Seveda bom obiskala družino, ki trenutno živi na Floridi.

Rekli ste, da je pravzaprav vaš starejši brat tisti, ki vas je navdušil za igranje košarke. Kako zelo je igra pomembna za vas?

Igram jo od nekdaj in je nekaj najpomembnejšega zame. Je moja strast, in če je ne bi igrala, bi v mojem življenju vladala velika praznina. Prav košarka je tista, ki mi je ponudila izjemno veliko možnosti, mi je odprla vrata v svet. Za kar sem neizmerno hvaležna. Prav zaradi košarke lahko potujem po svetu, spoznavam neverjetne nove ljudi, spoznam različne življenje stile in različne kulture.

Koliko držav si že obiskala in videla med tem, ko si potovala z Globetrottersi?

Mislim, da sem z njimi obiskala 8, 10 različnih držav.

Bi lahko rekli, da ste o sodelovanju z njimi in o potovanjih po svetu sanjali že, ko ste bili deklica? Kako ste sploh "pristali" v ekipi?

Že kot majhna sem vedela, da si želim igrati poklicno košarko. In da si želim tudi veliko potovati. To je nekaj, kar sem sanjala kot majhna punčka. Biti v ekipi Globetrottersov in potovati gre z roko v roki. Sej že samo njihovo ime "Globetrottersi" pove, da potujejo po svetu. Seveda je precej kul, da lahko potujem in igram košarko istočasno. Ko sem še igrala v tujini sem v kontakt stopila z njihovim skavtom, ki me je nato povabil v njihovo poskusno igro. In tako mi je uspelo.

S katerim trikom ste nato prepričali, da so vas Harlem Globetrottersi sprejeli medse?

Ko sem se udeležila poskusne igre, seveda nisem poznala njihovih trikov. Veliko ljudi poskusi srečo na poskusni igri. Teh njihovih trikov, ki jih izvajajo na svojih tekma se nato naučiš sproti. Na preiskusu pa gledajo predvsem, kako dobro igraš košarko, kako spreten si z žogo, kako se razumeš z ljudmi. Imeti moraš tudi zabaven karakter. Seveda sem zelo spretna z žogo, tako da se njihovih trikov učim hitro, ampak še vedno mi jih je ostalo kar nekaj, ki se jih moram še naučiti. V ekipi sem šele drugo leto, tako da me čaka še veliko dela. Mislim, da jih je prepričala moja spretnost z žogo in to, kako znam žonglirati z žogo.

Kako težko je postati del ekipe Harlem Globetrotters? Koliko ljudi se prijavi na poskusno igro?

Ko sem jaz šla skozi preizkus, je bilo tam približno 50 ali 60 ljudi, ki so prav tako želeli postati del njihove ekipe. Vem, da imajo te preiskuse zelo pogosto. Težko bi pa rekla, koliko ljudi pride. Zelo pomembno je, da si pripravljen, da takoj začneš s tekmami.

Kakšne trike vi sedaj med tekmami izvajate na parketu?

To je nekaj, kar je težko opisati in morate enostavno videti. Lahko bi rekla, da na parketu plešemo, izvajamo različne trike s katerimi zabavamo ljudi. Sama se zelo zabavam med tekmo.

Koliko tekem na leto oddigrate oziroma v eni sezoni?

V eni sezoni imamo približno 180 tekem. Kar je približno vsaki drugi dan, včasih imamo tudi dve tekmi.

To zveni kar naporno. Imate dovolj časa, da se regenerirate, da počivate? Kako naporna je turneja za vas?

Preden grem na turnejo, se seveda dobro pripravim, tako mentalno kot fizično. Predpriprava je zelo pomembna. Pripravljen moraš biti, da to zdržiš. Navadno zvečer igramo, nato imamo drug dan dopoldne čas za počitek, nato ponovno treniramo. Vsekakor pa je naša prioriteta, da se dobro spočijemo pred samo tekmo. Skrbeti moraš za svoje telo. Je naporno, ampak je izvedljivo, če se lotiš tega premišljeno.

Koliko igralcev imate v ekipi ta trenutek? V vaši ekipi ste edina ženska, če se ne motim.

Imamo rdečo, modro in belo ekipo, torej tri skupine. Vsaka ima okrog 10 igralcev in v vsaki ekipi je ena ženska. Torej trenutno pri Globetrottersih tako igrajo tri ženske.

Za katero barvo igrate vi in kakšne so razlike med barvami?

Jaz trenutno igram za rdečo ekipo. Med barvami ekipe ni nekih bistevnih razlik kar se same igre in trikov tiče. Gre bolj zato, katero območje katera ekipa pokriva. Modra ekipa igra bolj na zahodni obali, rdeča ekipa na vzhodni obali, bela ekipa pa potuje in igra po svetu, torej potuje naokoli. Tokrat ima turnejo po Evropi bela ekipa.

Kaj ekipa Harlem Globetrotters predstavlja v Ameriki? Kako gledajo na košarko, ki jo igrate? Kako pomembna je ekipa za košarko?

Rekla bi, da je naša igra neke vrste predstavitev košarke. Gre za zabavo za celotno družino. Veliko ljudi namreč vzame svoje otroke na našo tekmo, da od bližje spoznajo košarko. Gre za neke vrste znamko, ki je na sceni prisotna že več kot 90 let. Vsaka znamka, ki preživi tako dolgo, očitno dela nekaj prav, da ji uspeva preživeti. Mislim, da ljudje spoštujejo Harlem Globetrotterse, ker delamo več kot da le igramo košarko. Izobražujemo ljudi in tudi ko nismo na igrišču smo aktivni v družbi. Ljudje, ki si ogledajo našo igro ob gledanju uživajo, so veseli in nasmejani. In to je najpomembneje.

Našla sem zelo zanimivo dejstvo o Globetrottersih. V pravem Harlemu je ekipa prvič zaigrala šele več kot 40 let po ustanovitvi. Morda veste, zakaj v Harlemu niso zaigrali že prej?

Uf. Moram priznati, da tega pa res nisem vedela. (smeh) Človek se vsak dan nauči kaj novega. To je super. Vedela sem sicer, da smo igrali v New Yorku, nisem pa vedela, da je ekipa obiskala Harlem, po katerem se je poimenovala, šele 40 let po ustanovitvi.

A če se vrnem k dejstvu, da ste edina ženska predstavnica v vaši ekipi. Kako težko je igrati s samimi moškimi?

Košarko proti ali z moškimi igram praktično že vse življenje, torej odkar sem bila majhna. Igrala sem namreč z mojih starejšim bratom, pa tudi z njegovimi prijatelji. S tem sem odraščala. Že drži, da so moški igralci sicer genetsko močnejši in hitrejši, ampak zase mislim, da na igrišču ne zaostajam za svojimi košarkarskimi kolegi, ko igramo. Lepo mi je, da predstavljam ženske na parketu.

Super je slišati, da za vas pravzaprav ni razlike na igrišču in da vas je brat navadil na takšno igro.

Ja, navajena sem na takšno, moško igro. Vesela sem, da so moški igralci danes veliko profesionalci. Pri igri in učenju trikov mi zelo pomagajo, ne delajo razlik, ko smo na parketu. Tudi trenerji so zelo zavzeti in mi pomagajo pri učenju novih trikov. Seveda se tudi sama se zelo trudim, imam motivacijo.

Torej se počutite popolnoma enakovredno, ko ste na parketu z moškimi?

Ja. Seveda. Vedno.

Koliko in kdaj pa trenirate, glede na to da ste večino časa na turnejah?

Treniramo vsak dan, pred tekmami, tako na parketu, praktično vsak ob pol štirih imamo tudi trening v fitnesu. Vsak dan treniramo približno uro in pol.

To je vaša druga sezona. Kako dolgo nameravate vztrajati v ekipi?

Pravzaprav nimam nobenih načrtov in pričakovanj, glede tega, kako dolgo bom v ekipi. Vem samo, da si želim garati in še naprej uživati v vsaki tekmi, ki jo bom odigrala. Mislim, da če se ne poškodujem, da bom to lahko počela še dolgo časa. Morda se čez leta tudi vrnem in postanem prva ženska trenerka pri Harlem Globetrottersih. Tudi tega ne izključujem. Vse je mogoče. Vsekakor pa si ne postavljam nobenih mej in omejitev kar se ekipe tiče. Prav tako ne želim imeti pričakovanj, želim si samo uživati v tem kar počnem.

Verjetno je malo odvisno predvsem od tega, kako bo te napore prenašalo vaše telo in ali boste ostali nepoškodovani.

Ja, vsekakor, vse odvisno od tega.

Najlepša hvala za vaš čas. Želimo vam čim več zabavnih nastopov na parketu.