Ambicioznost moštva in zahteve športne javnosti izpad slovenske reprezentance označujeta kot neuspeh in razočaranje. Najboljši slovenski hokejisti so skupaj s strategom Matjažem Sekljem vse stavili na obračun z Avstrijci, kjer bi zmaga pomenila obstanek. Ko so Sekljevi varovanci na tej tekmi pogoreli, je bilo za njih praktično konec svetovnega prvenstva na Finskem.
Očitno so v našem taboru vedeli, da imajo glede na kakovost moštva le eno možnost. To, da se jim na eni tekmi izide prav vse in da je na njihovi strani se sreča. Boj za obstanek proti trem tekmecem so vnaprej odmislili kot "misijo nemogoče".
Slovenska reprezentanca ta trenutek nima niti dveh enakovrednih peterk. Po šestih letošnjih tekmah lahko zaradi stalnih dobrih predstav izpostavimo le kapetana Tomaža Vnuka, Iva Jana, Andreja Brodnika, Gregorja Polončiča in Gabra Glaviča. Enostavno premalo kadra za konkurenčnost v najvišjem razredu. Tudi če zaradi prebliskov dodamo Tomaža Razingarja, Marcela Rodmana, Eda Terglava in Damjana Dervariča.
In kar je po 41-dnevnih skupnih pripravah morda najpomembneje. Za podvig na turnirju ni bilo prepotrebnega fanatičnega moštvenega duha, ki lahko na eni tekmi z Avstrijo prikrije vse slabosti. Sekelj: "Problem je v glavah igralcev." Rodman: "Ne dihamo z istimi pljuči." Bešlagič: "Vsak igralec naj pri sebi razčisti, zakaj ni prispeval tega, cesar je sposoben."
Vodstvo nase hokejske organizacije napoveduje boj za povratek v skupino A že prihodnje leto, ko bo svetovno prvenstvo skupine B najbrž kar v Ljubljani. Realno? V prvi vrsti zelo, zelo optimistično. Če ne bodo razčistili med sabo, bo to "misija nemogoče".
