Ne dolgo nazaj ste celo razmišljali o koncu kariere, zakaj?
Kriza je bila huda. Neko nedeljo sem šel v telovadnico in poizkušal poiskati svoje prave občutke, razmišljal sem celo, da sem mogoče že prestar, saj nikakor nisem mogel sestaviti vaje. Sedaj sem prišel v formo in napovedujem še najmanj pet let kariere.
Zakaj mislite, da je prišlo do krize?
Preutrujenost, prenasičenost, ne vem. Je pa res, da v takšni krizi še nisem bil, v meni je bil celo nek strah. Zanimivo, ko sem prišel nazaj, ko sem bil na svetovnem prvenstvu v formi, sem se zopet bal, tokrat drugače in sicer, da zaradi male napake ne bom mogel dokazati, kako dober sem.
Po tem svetovnem prvenstvu bo seveda lažje.
Seveda, čutim nekak notranji mir, tako da sem si že zastavil cilj. Olimpijska kolajna je edina trofeja, ki je še nimam. Seveda bo težko priti v Atene, v gimnastiki se je namreč težko kvalificirati na olimpijske igre, saj šteje le mnogoboj, kljub temu bom dal vse od sebe.
Glavni cilj je torej mnogoboj, disciplina, kjer moraš tekmovati na vseh orodjih…
Da, treningov se kar bojim in to zaradi poškodb. Lani sem že malo treniral mnogoboj, si pri tem poškodoval prst in se zaradi tega nisem uvrstil v finale svetovnega pokala. Je pa res, da nimam drugega cilja kot olimpijske igre. Drugo leto na svetovnem prvenstvu bodo kvalifikacije. Problem bo sestaviti vaje, saj velja novi pravilnik, tako da bom moral kar precej spremeniti.
Katero orodje vam je najmanj pri srcu?
Preskok je obupen. Bojim se, da me ne bodo mogli več "pobrati ven". Tudi na krogih nisem najboljši, manjka mi moči v ramenih. Upam, da mi ne bo potrgalo vseh mišic.
Od kod jemljete to nenadno samozavest, je to v vas?
Težko je reči… Vem le, da ko enkrat dobro delam vajo, me je težko premagati, pa čeprav gre za Kitajca ali Evropejca. To je lep občutek, zaradi tega je vse lažje.
Kaj pa sodniki, v gimnastiki imajo veliko vlogo.
Seveda, če dva tekmovalca naredita vse isto, bo prej zmagal Grk, Romun ali pa npr. Američan. Tako je v gimnastiki, to je subjektivni šport.
