Enajst zmag je bilo premalo za tretji zaporedni naslov

Francesco Bagnaia, rojen 14. januarja v Torinu, je z resnejšim dirkanjem začel v kategoriji minimoto, leta 2009 je osvojil evropsko prvenstvo miniGP. Z dirkanjem je nadaljeval v sredozemskem prvenstvu, nato pa nastopal v španskem prvenstvu v kategoriji 125cc. Eno zmago je slavil leta 2011, drugo pa 2012,  v skupnem seštevku pa je obe sezoni končal na tretjem mestu. 

V moto3 po neprepričljivi prvi sezoni dočakal zmago

Leta 2013 je debitiral v svetovnem motociklističnem prvenstvu. V svoji prvi sezoni v razredu moto3 ni osvojil niti točke, temu se je še najbolj približal v Sepangu, ko je končal kot 16. 

Naslednjo sezono je zamenjal moštvo in se pridružil ekipi, ki jo je ustanovil Valentino Rossi in postal član njegove dirkaške akademije VR46. Petkrat se je uvrstil v najboljšo deseterico in ob koncu sezone zasedel 16. mesto v skupnem seštevku.

V letu 2015 je postal član ekipe Aspar in nastopal ob boku Juanfrana Guevare in Jorgeja Martina. V Le Mansu je prvič stopil na stopničke, v deseterico se je uvrstil še štirikrat in skupno končal na 14. mestu. 

V sezoni 2016 je dočakal svojo prvo zmago, konkurenco si je pokoril v Assnu, na najvišjo stopničko je stopil še v Maleziji, na zmagovalni oder pa se je uvrstil še štirikrat. V prvenstvu je zasedel četrto mesto.

V razredu moto2 že hitro pokazal svoj potencial

Leta 2017 je sledil prestop v srednji razred, znova je dirkal v ekipi Valentina Rossija. Štirikrat se je uvrstil na stopničke in v skupnem seštevku končal na 5. mestu ter si pridirkal naslov novinec leta.

2018 pa je bilo njegovo leto. Zmagal je kar osemkrat, med najboljše tri pa se je uvrstil še štirikrat, zadnjič v Maleziji, ko je tudi osvojil naslov svetovnega prvaka v srednjem razredu. V razredu moto2 je nastopil na 36 dirkah in prav na vseh je prečkal ciljno črto.

Po prestopu v motoGP trnova pot do uspeha

Po osvojenem naslovu v srednjem razredu je Bagnaia v sezoni 2019 prestopil v elitni razred motoGP, pridružil se je Ducatijevi poltovarniški ekipi Pramac. Prvo leto dirkanja med elito mu ni prineslo večjih uspehov, najvišjim mestom se je še najbolj približal s četrtim mestom v Avstraliji, skupno pa je zasedel 15. mesto. 

Leto 2020 mu je prineslo prve stopničke, na domači dirki v Misanu je končal na drugem mestu, naslednji teden pa je bil na istem dirkališču celo na poti do zmage, vendar je zdrsnil iz vodstva. V svetovnem prvenstvu je sicer zasedel šele 16. mesto, tudi zaradi zloma noge, ki ga je prisilil, da je izpustil nekaj dirk. 

V sezoni 2021 je Italijan debitiral v barvah Ducatijevega tovarniškega moštva. Že na prvem dirkaškem vikendu v Katarju je osvojil svoj prvi "pole position" med elito, dirko v Dohi pa je končal na tretjem mestu. Na stopničke se je uvrstil še osemkrat, od tega je štirikrat stopil na najvišjo. Svojo prvo zmago med elito je slavil po ogorčenem boju z Marcom Marquezom v Aragoniji, zmagal pa je še v San Marinu, na Portugalskem in v Valencii. To pa ni bilo dovolj, da bi lahko Fabiu Quartararoju preprečil skupno zmagoslavje, Francoz je prišel do svojega prvega naslova prvaka, Bagnaia pa je končal na drugem mestu.

Dve sezoni nosil številko ena

Sezone 2022 ni začel najbolje, na zmagovalni oder je stopil šele na šesti dirki sezone, ko je v Jerezu slavil zmago. Do poletnega premora je na najvišjo stopničko stopil še dvakrat, je pa zbral tudi štiri odstope, po zadnjem na dirki za VN Nemčije je za vodilnim Quartararojem zaostajal že 91 točk. A v drugi polovici sezone mu je uspel izjemen preobrat, s štirimi zmagami je nadoknadil ves zaostanek v skupnem seštevku in v Valencii slavil prvi naslov svetovnega prvaka v elitnem razredu. 

V letu 2023 je nastopal s številko ena in jo tudi obranil. S sedmimi zmagami na nedeljskih dirkah in štirimi zmagami na sprinterskih preizkušnjah je na zadnji dirki v Valencii z 39 točkami prednosti pred Jorgejem Martinom slavil drugi zaporedni naslov prvaka v razredu motoGP. 

V letošnji sezoni nanizal sedem sprinterskih in enajst nedeljskih zmag

Čeprav je bil letos po številu zmag še prepričljivejši, mu v sezoni 2024 naslova ni uspelo ubraniti.  

Na sprintu je slavil sedemkrat, in sicer v Mugellu, Assnu, Spielbergu, na drugi sprint dirki v Misanu, v Indoneziji, na Japonskem in na zadnjem prizorišču v Barceloni. Na nedeljskih dirkah pa je konkurenco pokoril kar enajstkrat, v Katarju, Jerezu, Kataloniji, Mugellu, Assnu, na Sachsenringu, v Spielbergu, na Japonskem, Tajskem, v Maleziji ter na zadnjem prizorišču sezone pri Barceloni.

Njegov točkovni izkupiček so pokvarili odstopi. Sprintersko dirko je kar petkrat končal na tleh, ciljne črte ni videl v Jerezu, Le Mansu, katalonskem Montmeloju, Silverstonu in Sepangu. Trikrat je odstopil na nedeljskih preizkušnjah, in sicer v Portimau, v španskem Alcanizu po trku z Alexom Marquezom in na drugi dirki v Misanu. 

Prav zaradi številnih zmag je bil vse do konca v igri za naslov prvaka. Čeprav je pred zadnjim dirkaškim vikendom v sezoni zaostajal za 24 točk, se ni predal. Osvojil je "pole position", z zmago na sprintu pa prednost Martina stopil na 19 točk in tako vse do konca ohranjal upe na nov naslov prvaka. Tudi na zadnji nedeljski dirki je blestel in prišel do enajste letošnje zmage, ki pa ni zadoščala za ubranitev šampionske številke 1.