Rossijev mehanik razkriva: V dveh desetletjih nikoli ni kričal na nas

Alex Briggs se je kot motokrosist v karavani motoGP znašel po naključju in v ekipi Honda HRC začel kot mehanik Micka Doohana, s katerim je od leta 1994 osvojil pet zaporednih naslovov svetovnega prvaka v kraljevem razredu.

"Tu sem spoznal, kakšna je razlika med dobrim dirkačem in šampionom: želja po zmagi, ki je tako strastna, da je ni mogoče ugasniti niti po koncu dirke," se spominja Briggs.

"Mick je hotel zmagovati vedno, ne le na stezi, ampak tudi na poti iz hotela do dirkališča, hotel je biti prvi na testiranju in res vsepovsod ... Najbolje je dirkal, ko je bil tako agresiven, da je bil skoraj jezen. Včasih se je med odhodom na stezo nalašč skregal s kakšnim mehanikom, da si je na ta način z jezo napolnil svojo motivacijo."

Rossi ubral povsem drugačen pristop
Za Briggsa je tako Doohan postal referenca, kakšen bi moral biti prvak: lačen zmag in goreče strasten z žarom v očeh in srcu. A po koncu kariere Doohana, ko je k Hondi ob prelomu tisočletja prišel Valentino Rossi, je Briggs odkril še ostale lastnosti in predvsem to, da so pozitiven odnos, veselje in umirjenost vsaj tako dobri, če ne še boljši za zmago.

"Valentino je imel tako kot Doohan enako gorečo željo po zmagi, ampak njegov pristop k dirkanju je bil povsem nasproten," je opazil Briggs. "Valentino je najhitrejši, ko je srečen. Zato na stezo ne odhaja z jezo in skregan z mehaniki, ampak z nasmehom. V štartni vrsti se zato vedno šali. Tudi sicer je zelo zabaven človek, a čeprav je sproščen in šaljiv, mu uspe biti osredotočen. Pred dirko se tako osredotoči le na pomembne stvari in se skuša umiriti," dodaja.

"Predvsem pa ima vedno vse pod nadzorom. Nikoli ni paničen! Tudi če vozi v ozadju, ostane osredotočen in razmišlja o zmagi. Ko je bil v najboljših dirkaških letih, je vedel, kako bo prišel do zmage in si zaupal, da bo tekmece pred seboj prehitel. Zaradi tega mu ni bilo treba voziti v ospredju oziroma mu ni padla motivacija, zaupanje vase ali koncentracija, tudi če je zaostal in moral do zmage prehiteti še veliko voznikov. Preprosto je vedel, kje in kako bo koga prehitel. Mladi vozniki, kot je na primer (Fabio) Quartararo, pa morajo takoj na prvi položaj, da sami sebi dokažejo, da so sposobni zmagati in obdržijo samozavest."

Primerjave s Senno
Briggs pravi, da takšnega dirkaškega uma še ni videl. Da pa ima Rossi nekaj podobnosti z legendarnim dirkačem F1 Ayrtonom Senno. Poleg goreče želje po zmagi in skoraj obsedeno trdega dela mu namreč uspe, da: "Njegovi možgani razmišljajo hitreje in tudi vidijo ter prepoznajo stvari hitreje. Tudi pri vrtoglavi hitrosti ‒ dirkači motoGP dosegajo na motociklih do sto metrov na sekundo ‒ se jim stvari dogajajo običajno hitro. Ayrton Senna je to razložil tako, da pri veliki hitrosti začne doživljati stvari kot v počasnem posnetku in ima zato dovolj časa za predvidevanje in reakcijo."

A za zmago v motošportu seveda ni pomemben le izjemen dirkač z izjemnimi lastnostmi in talentom. Brez vrhunskega stroja pač ne moreš zmagati, zato je ključno timsko delo. Pa tudi razumevanje med mehaniki in dirkačem, da dobi dirkač stroj, s katerim lahko zmaguje, je nujno, da zna mehanikom razložiti tehnične probleme in predvsem, da je z njimi v dobrem odnosu.

'V dveh desetletjih ga nikoli nisem videl, da bi besnel in razbijal po garaži'
"Rossi nas zna motivirati in skrbeti za dobro vzdušje v svoji ekipi. Ne le, da se zanima za podrobnosti iz življenja mehanikov, ampak je sam gonilo motivacije ekipe. Svoj odnos do dirkanja, strast in odločnost prenaša na ekipo. Tudi ko mu ne gre, ne izgubi glave. V dveh desetletjih ga nikoli nisem videl, da bi besnel in razbijal po garaži ali kričal na mehanike. Prav nasprotno, spoštuje mehanike, zaveda se našega pomena in nas vedno uspe dvigniti na višji nivo in v še večjo zagnanost," opozarja Briggs.

"Pa tudi na tehnike, ki razvijajo motocikel ter komponente in so omejeni s financami in politiko podjetja. Rossi zna pritisniti nanje, da dobimo najboljšo tehniko in tehnične rešitve. Včasih si pri tem pomaga tudi z mediji, da doda motivacijo. In to ne le, kadar stvari ne funkcionirajo, ampak tudi ko vse deluje dobro, da ne zaspimo na lovorikah. Je pa seveda tudi obratno in vzdušje v ekipi vpliva nanj, saj se v garaži ne moreš zateči v samoto in umirjenost, ker si nenehno obkrožen s tehniki, mehaniki, pa tudi kamerami."

Užitek vedno na prvem mestu
A Valentino zadnja leta ni več v šampionski formi, ne uspe se vrniti na zmagovalno stopničko. Vse več je vprašanj, zakaj še dirka. A za Briggsa to ni vprašljivo in se strinja, da Valentino nadaljuje z dirkanjem, dokler v tem uživa.

"V nasprotju s prvim dirkačem, s katerim sem delal, Mickom Doohanom, ki je moral zaključiti kariero zaradi poškodbe, je stanje pri Valentinu povsem drugačno. Ljudje mu očitajo, zakaj dirka, ko ne more več zmagati in da s slabimi rezultati meče slabo luč na svoje šampionske uspehe, a pozabijo, da on res uživa v dirkanju. Ne glede na starost, je še vedno srečen, ko postavi dober čas kroga in se še vedno lahko pelje v ospredju. In dirke ter vse okoli njega so njegov svet in njegov dom. Osebno sem prepričan, da bo dirkal, dokler bo v tem užival," je še povedal Briggs.