Paradoks razreda motoGP v letu 2026: večkrat ko padeš, višje si na lestvici

Giacomo Agostini, najuspešnejši dirkač v zgodovini motociklističnega svetovnega prvenstva in hkrati tisti z najmanj padci v svojih šampionskih sezonah med letoma 1963 in 1977, pogosto ponavlja. "V mojih časih, v dirkah šestdesetih in sedemdesetih let, je bilo padanje prepovedano, saj si ob padcu tvegal življenje," je bil konkreten v izjavi za Gazzetto Dello Sport neuničljivi Ago. To je bil drugačen motociklizem v drugačnem svetu.

Danes je – na srečo – drugače. V razredu MotoGP se sicer veliko "pada", vendar so zaradi velikih korakov naprej na področju varnosti, zlasti na dirkališčih, posledice za tekmovalce manjše ali: "tudi ob trkih pri zelo visokih hitrostih, skoraj 300km/h, gre večinoma za prestrašenost in škodo na motociklu, dirkač pa se praviloma kmalu vrne na stezo," dodaja rožnati italijanski športni časnik.

Kljub temu gre za motoGP z motocikli, težkimi okoli 160 kilogramov, z 1000-kubičnimi motorji in močjo blizu 300 konjskih moči ter s hitrostmi nad 350 km/h. Od sezone 2027 bodo nastopili novi motorji s prostornino 850 kubičnih centimetrov, z zmanjšanim premerom valjev z 81 na 75 milimetrov in posledično nižjimi končnimi hitrostmi. 

In ali bo ob nespremenjenih dirkališčih to res prineslo več varnosti? "Še vedno gre za motocikle s preveliko močjo in hitrostjo – v tem ni bistvo spektakla. Pri tolikšni moči so stalne težave z upravljanjem pnevmatik, elektronike in zaviranja," previdno odgovarja Giacomo Agostini.

V osnovi se tudi v motociklizmu na tehnično-tehnološki ravni ni mogoče vrniti nazaj. Motociklizem je del družbe, ki drvi naprej – ali vsaj poskuša. V MotoGP je treba varnostne standarde nenehno izboljševati, začenši z motocikli in stalnim prilagajanjem pravilnikov, hkrati pa tudi postopoma posodabljati dirkališča. Ob vsem tem pa je potreben realizem: tveganje je v dirkanju mogoče zmanjšati, nikoli pa povsem odpraviti.

Vrnimo se k tekoči sezoni razreda motoGP. Po prvih treh dirkah od skupno 22. V Buriramu je bilo 33 padcev, v Goiani 57, v Austinu pa kar 73. Za razliko od časov Giacoma Agostinija, ko so zmagovali najhitrejši dirkači, ki so uspeli ostati na motociklu, danes vrh razvrstitve zasedajo prav tisti z največ padci. Paradoks brez primere.

"Na prvem mestu je Marco Bezzecchi s šestimi padci, drugi je Jorge Martin s štirimi, tretji Pedro Acosta, prav tako s štirimi. Štiri padce imajo tudi četrti Fabio Di Giannantonio, peti Alex Márquez, šesti Jack Miller, sedmi Franco Morbidelli in osmi Ai Ogura," je matematično domačo nalogo "opravila" Gazzetta Dello Sport.

Po tri padce so zabeležili Enea Bastianini, Brad Binder, Marc Marquez (očitno manj "na meji" kot v preteklosti in še vedno ne povsem nared po posledicah hude nesreče iz leta 2025) ter Toprak Razgatlioglu. Dva padca imajo Francesco Bagnaia, Luca Marini, Moreira in Johann Zarco, enega Maverick Vinales, Alex Rins in Fabio Quartararo. Brez padca za zdaj ostajata Fermin Aldeguer in Raul Fernandez.

"Kaj reči? Za zmago je treba plin držati čim bolj odprt, v zavoje voziti vse hitreje in sprejemati vse več tveganja. Padcev je veliko, a deloma zaradi sreče, deloma zaradi vse širših izletnih con in tudi zaradi dirkaških kombinezonov, ki spominjajo na astronavsko opremo, so posledice za dirkače precej manj hude kot v preteklosti," ob koncu "opaža" milanska Gazzetta. 

Najbolj nazoren primer je prav premočno vodiulni v prvenstvu kraljevega razreda Marco Bezzecchi: do zdaj je zabeležil šest padcev, od tega dva na sobotnih sprint dirkah, ki pa niso imeli vpliva na nedeljske preizkušnje – vse je namreč dobil prav 27-letni dirkač Aprilie. "Gre za trend, ki se bo nadaljeval tudi na dirkališču v Jerezu," jen prepričana Gazzetta.