'Ne želim si biti na startu!'

Kakšne so vaše napovedi uvrstitev na svetovnem prvenstvu?

Zmeraj je težko reči. Favoriti bodo zagotovo vsa velika imena smučanja, ki so že na prejšnjih svetovnih prvenstvih dosegla dobre uvrstitve. Zagotovo so to Benjamin Raich, verjetno Bode Miller, Jens Bygmark v slalomu, pri dekletih pa Avstrijke Marlies Shield in Nicole Hosp, Anja Paerson se verjetno ne bo dala, pa Julia Manchuso in Lindsey Killdow. Za Tino Maze je verjetno dobro, da ni v vlogi favoritinje. V tej vlogi se prej ni prav dobro znašla, zato je mogoče zdaj, ko se nekako pobira in počasi prihaja v formo, zanjo tako bolje in ji bo lažje.

Klemen Bergant na svetovnem prvenstvu napoveduje uvrstitev naših do 6. mesta in upa celo na medaljo. Se vam zdijo ta pričakovanja realna?

Vedno je treba dopustiti možnosti za medaljo. Vedno se lahko kaj zgodi. Lahko pride do presenečenj, čeprav tega od Slovencev zdaj verjetno nihče ne pričakuje. Povsem realno je, da bi se tako fantje kot tudi dekleta lahko uvrstili nekje do 6. mesta. Vedeti je treba, da lahko startajo samo štirje iz posamezne države. Medalja bi bila tista pika na i, ampak saj nikoli ne veš, kje se lahko kaj "poklopi". Zakaj pa ne bi bila sreča enkrat na slovenski strani.

Sami redno spremljate dogajanje v smučanju kot novinarka. Kaj se dogaja v naši reprezentanci? Imate z njimi kakšne stike?

Stike imam z njimi samo, kadar delam. Prav globoko v ekipo ne bi mogla poseči, niti nimam nobene pravice, dejstvo pa je, da imamo zelo malo tekmovalk in tekmovalcev. To je zagotovo posledica slabih zim in slabe finančne situacije družin. Ni veliko tistih, ki bi si lahko privoščili, vsako leto dati devet tisoč evrov za otroka, zato pride tudi manj tekmovalcev v mladinsko vrsto in izbire ni veliko.

Ko ste vi smučali, smo bili gledalci prikovani pred televizijo, zdaj pa je tega, spričo slabših rezultatov, manj.

Res je, da je bilo smučanje v preteklosti zelo popularno. Spomnim se, da smo, ko sem bila v osnovni šoli, prekinili pouk, da bi gledali Križaja in Svetovo. Take evforije v mojih časih že ni bilo več, zdaj je pa sploh ni. Ko pa gledam z očmi novinarja, vidim, da so tiskovne konference alpskih smučarjev še vedno najbolj obiskane. Zanimanje še vedno je, je pa res, da je manjše, ko ni rezultatov. Nihče se ne bo ustavil, če je na smučišču ali pa ne vem kje, in poslušal radia za 15. mesto, za zmago ga pa pač bo.

Kje ste vi iskali rešitve, ko vam ni šlo?

Takrat moraš imeti vso podporo, od družine do trenerjev in veliko zaupanja. Spremeniti je treba določene stvari, začeti gledati, kje so vzroki za slabše rezultate. Ali je res samo kriza, ali je kaj narobe z materialom, ali nisi fizično dovolj dobro pripravljen. In potem moraš pač delati. Nikoli pa ne smeš obupati in vedno moraš imeti nekoga, s katerim se lahko zelo odkrito pogovoriš. Najboljše je, da je to trener, ker ti je vse leto v bistvu najbližje.

Kako pa se smučar počuti, ko mu ne gre, tu pa je še dodaten pritisk medijev?

Grozno. Tega si običajen človek mogoče ne zna niti predstavljati. Res ni prijetno, veš pa, da v bistvu ne moreš nič narediti. Vsak se trudi, ko stoji na startu. Nihče ni nalašč slab, ampak ko ne gre, ne gre, in samo želiš si, da bi ti trenutki čim prej minili.

Kaj pa takrat, ko od tekmovalca vsi pričakujejo zmago?

Takrat je drugače. Takrat si tako samozavesten, da se s temi stvarmi sploh ne obremenjuješ. Samo smučaš in rezultati kar padajo sami od sebe, ti pa sploh ne veš zakaj in kako. Takrat pričakovanja v bistvu niti niso moteča.

Vas naši tekmovalci kdaj vprašajo za kakšen nasvet?

V preteklosti so me večkrat, sem pa tudi sama taka, da če vidim, da komu ne gre, poskušam nevsiljivo reči kakšno besedo ali dve.

Svetovno prvenstvo boste spremljali v Aareju?

Ja. To bo moje drugo svetovno prvenstvo, na katerem bom kot novinarka. Zelo veliko dela bo, vendar imajo svetovna prvenstva nek čar, so drugačna. Zagovarjam to, da je treba tekme na velikih tekmovanjih vzeti malo drugače kot običajne tekme.

Vas kdaj stisne pri srcu, ko ste na takšnih tekmovanjih kot novinarka, in se spomnite časov, ko ste še sami smučali?

Niti ne. Nočem se spominjati tistih časov. Če me kdo vpraša, povem kaj in kako se je dogajalo, da bi pa stala tam in si želela biti na startu, to pa ne. Takrat, ko sem končala kariero, sem razčistila sama s seboj, da je to življenje za mano. Ni moglo večno trajati. Vem, da sem naredila kar nekaj, lahko bi več, ampak to obdobje se je zame končalo tisti dan, ko sem odpeljala zadnjo tekmo in nikoli več nisem imela želje, da bi stala na startu in tekmovala.