V drugem delu pogovora sta Slaven Bilić in Nikola Karabatić spregovorila tudi o Nikovem bratu Luki Karabatiću. Nikola je posebej izpostavil njuno močno povezanost in poudaril, da med njima nikoli ni bilo rivalstva – nasprotno, skupni cilj je bil, da skupaj uspeta. Preden se je Luka profesionalno posvetil rokometu, je treniral tenis, Nikola pa si je sprva zamišljal drugačno bratovo športno prihodnost.
"Sanjal sem, da ga bom gledal na Roland Garrosu, Wimbledonu. Gledal sem tenis, gledal sem Gorana, kako je osvojil Wimbledon, bili smo veliki navijači. Rokometu se je Luka vrnil pril 19 letih, in nato sva ustvarila nov sen – da bova nekoč igrala skupaj. To je bilo neverjetno. Med nama nikoli ni bilo rivalstva. Vedno, ko je on zmagal, osvojil nekaj v tenisu, je bilo to, kot da sem zmagal jaz. Ta kombinacija, ko sva igrala skupaj, je bila izjemno močna," je povedal Karabatić.
Dodal je, da mu je bila čast igrati z bratom, a ob tem je čutil tudi določen pritisk, da morata doseči skupni uspeh.
Ko se je Slaven dotaknil primerjav z Ivanom Balićem, ki so ga poimenovali Mozart, je vprašal Karabatića, ali ni on potem Wagner. "Pri Ivanu je vse bilo videti lahkotno, kot neka inspiracija. Njegova igra je delovalo kot košarka. Dosegal je gole, pa nisi vedel, kako. Kot da biI gledaL Federerja – vse je videti lahkotno. Nekaj podobnega ima Messi. Jaz sem morda bolj podoben Đokoviću in Ronaldu. Delo, disciplina, motivacija, da vsak dan nekaj novega naučiš, da si boljši, da presežeš svoje meje – tako fizične kot psihične. V tem smislu se čutim bližje Đokoviću. On vsakič, da vse od sebe, njegova disciplina ga žene k najboljšemu," je povedal Karabatić.
Nikola je iz športa izluščil najmodrejše življenjske nauke. Slaven je izpostavil njegovo dozorevanje skozi kariero – od mladega igralca, ki je dosegal gole, do zrelega vodje, ki je dvigoval igro soigralcev in kasneje, ko so prihajali mlajši, počasi predajal mesto.
"To je super, ker te nauči športnemu vzdušju. Enkrat si svetovni prvak, naslednjič izgubiš pokal proti drugoligašu... šport te nauči pravil, ki veljajo tudi v življenju. Enkrat si vse, drugič nič ... šport te nauči, da se moraš nenehno razvijati in prilagajati novim situacijam," razmišlja Nikola ob spominu na poškodbo pri 37 letih, iz katere si je zapomnil veliko življenjsko lekcijo.
Huda poškodba
"Poškodba je tudi udarec za ego. Do 37. leta se nikoli nisem resno poškodoval, mislil sem, da sem stroj, da lahko celo kariero preživim brez hujših poškodb. Vrnil sem se po pavzi zaradi covida, bil štiri mesece v življenjski formi ... in potem križna vez. Dva tedna po operaciji dobim trombozo in pljučno embolijo. To ti prav zbije ego, vidiš, da si brez moči, na meji smrti. A tudi iz tega se učiš, vrneš se z novo energijo, bolj pozitiven, vesel, da sploh še lahko igraš rokomet. To je potem druga energija in motivacija. Lahko se učiš iz trenutkov, ki so te prizemljili in naredili močnejšega, morda ne kot igralca, temveč kot človeka – ali pa se nič ne naučiš in se ti to ponavlja... skozi kariero in življenje dobiš priložnosti, da se učiš in postaneš boljši kot igralec in kot človek."
Poraz na olimpijskih igrah
"Prvič se srečava, a moram ti povedati, da imaš v glavi neverjetno moč. Kot da berem nek priročnik o tem, kako bi se človek moral obnašati, ali pa se pogovarjam s kakšnim psihologom, ki v praksi živi to, kar uči," je povedal Slaven Nikoli Karabatiću. Dotaknila sta se tudi športnih neuspehov. Nikola je izpostavil neuspeh v Lige prvakov s PSG-jem leta 2017 in poraz proti Nemčiji na olimpijskih igrah 2024, ko je tudi zaključil kariero.
"Da tako izgubiš v četrtfinalu. Vodili smo za dva gola 15 sekund pred koncem... Ko sem bil otrok, sem si želel igrati za reprezentanco in enkrat postati najboljši igralec na svetu. Zdaj, ko gledam nazaj, na kar sem dosegel, se ne smem in ne morem pritoževati. Čeprav je težko končati kariero s takim porazom pred vso Francijo, pred 28 tisoč ljudmi, družino, prijatelji, vsi so bili tam... bilo je zelo težko, a hkrati sem doživel toliko lepih trenutkov, da tega ne bi zamenjal."
'Ta šport ni zgolj biznis'
Slaven ga je vprašal, ali je zadovoljen s položajem rokometa v svetu športa. Nikola je odgovoril, da je bila v Franciji priljubljenost rokometa minimalna, kar mu je postalo dodatna motivacija, da z uspehi in atraktivno igro dvignejo priljubljenost tega športa.
"To mi je bil cilj in vedno dodatna motivacija. Seveda bi si želel, da bi bil rokomet bolj priljubljen, a hkrati mi je všeč, da ta šport ni zgolj biznis. Rokomet je šport. Lahko se od njega živi. Nikoli ne boš milijarder ali milijonar, ampak se boš v življenju veliko naučil ... rokomet ustvarja dobre ljudi."
Nikola Karabatić je poslal tudi močno sporočilo otrokom in staršem: "Šport je pomemben, on je šola življenja ... šport te oblikuje tako mentalno kot fizično. Super je, če ti uspe kot vrhunskemu športniku, super, a s športom se je treba ukvarjati. Otroci bi se morali ukvarjati ne samo z enim, ampak z različnimi športi, da ugotovijo, kaj jim je všeč, da se naučijo discipline in da se naučijo zabavati."
Plazma Športne igre mladih, največji evropski amaterski športni dogodek za otroke in mladino, kot lastniki in imetniki pravic oddaje (Ne)uspeh prvakov, po Staniću in Džombi, v sodelovanju s Slavenom Bilićem nadaljujejo z gradnjo še ene platforme, ki bo navduševala mlade generacije.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.