31. maj leta 2002. Soparen dan v Seulu, ki se je prelevil v del nogometne folklore. V južnokorejski prestolnici sta se srečala aktualna svetovna prvakinja Francija in debitanti med svetovno elito, Senegal. Galski petelini bi se v svetovno prvenstvo težje podali z boljšo popotnico iz prejšnje izvedbe. Leto 1998, tisto finale v Parizu, tista dva zadetka Zinedina Zidana z glavo, kultna slika poklapanega Ronalda Nazaria in prva zvezdica na dresu francoske reprezentance.
Na prvem svetovnem prvenstvu v novem tisočletju se je ekipi pridružil še eden izmed najboljših napadalcev v zgodovini angleške Premier lige, Thierry Henry. Vse je kazalo na ponovitev uspeha izpred štirih let, temu primerna so bila tudi pričakovanja francoske publike, ki je praktično zahtevala nov uspeh. A kot je bilo razkrito po samem mundialu, stanje v slačilnici aktualnih prvakov le ni bilo tako rožnato.
Z velikimi uspehi, poleg pričakovanj, pride tudi velika pozornost oziroma, kot so hitro izvedeli v francoskem taboru, predvsem veliko medijskih obveznosti. "Sponzorji so bili povsod in hoteli so dobiti to, za kar so plačali. Namesto da bi se osredotočili na nogomet, smo delali vse ostalo. Vedno nas je čakal dogodek, ki smo se ga morali udeležiti, slikanje, na katerem smo morali biti prisotni, in rokovanje, ki ga nismo smeli izpustiti. Bili smo obkroženi z ljudmi, ki so nam govorili, da smo najboljši in da ne moremo izgubiti. Zaradi vsega tega sem se malce izgubil, nisem bil čisto pri stvari," je po mundialu priznal odlični vezist in reprezentant Emmanuel Petit.
Znotraj slačilnice je pojenjalo tudi zaupanje v taktične prijeme glavnega trenerja Rogerja Lemerrja. Pred začetkom prvenstva se je na pripravljalni tekmi lažje poškodoval Zidane, tako da je bilo jasno, da bo izpustil otvoritveno srečanje. V postavitvi 4-2-3-1, ki se je je takrat posluževal Lemerr, je dobitnika prestižne zlate žoge na položaju "desetke" nadomestil Youri Djorkaeff, poteza, s katero se nista strinjala Marcel Desailly in Patrick Vieira. O njunem položaju v hierarhiji Francozov najbrž ni potrebno izgubljati besed.
Prav tako je v oči bodla odločitev o položaju Henryja, ki je na prvenstvo prišel kot najboljši strelec Premier lige. Lemerr se je v konici napada odločil za Davida Trezegueta, ki je imel sicer odlično sezono v Juventusu, a se takratni talisman londonskega Arsenala s svojo vlogo, kot levi krilni napadalec, ni strinjal. Svoje nestrinjanje naj bi Henry tudi jasno izrazil in s tem še dodatno razburkal morje, po katerem je plula francoska barka.
Na drugi strani pa je stala zasedba Senegala. Država na zahodni obali afriškega kontinenta, ki si je prvič v svoji nogometni zgodovini priborila mesto med elito. Vodil jo je polnokrvni Francoz v pravem pomenu besede, rojen na severu, tri kilometre od Dunkirka, Bruno Metsu. Metsu je imel v domovini popolnoma spoštljivo nogometno kariero, v kateri je igral tudi za Lille in Nice. Strateg Afričanov je takrat štel 48 let in očitno je bilo, da se svojega največjega trenerskega izziva ni ustrašil.
Francozove neustrašnosti se spominja tudi, takrat še nepoznani, El-Hadji Diouf, ki si je prav na krilih šokantne zmage prislužil prestop v angleški Liverpool: "Spomnim se najinega pogovora pred tekmo. Prišel je v slačilnico in si začel urejati svojo dolgo pričesko, nekaj, kar je pogosto počel. Dejal je: "Kaj naj vam rečem? Poznam vas toliko časa, da dobro vem, kako 'nori' ste. Vem, da bo po tekmi o vas govorila celotna nogometna javnost. Pokažite, česa ste sposobni." Vedel je, da lahko presenetimo svet."
Takoj po začetku srečanja je bilo jasno, da se Metsujevi varovanci niso bali nasprotnika. Prav Diouf je obrambi galskih petelinov povzročal toliko težav, da sta bočna branilca Lilian Thuram in Bixente Lizarazu zelo redko prečkala polovico igrišča. Francozi tako niso mogli igrati svoje agresivne napadalne igre.
In potem je prišla 30. minuta, ki bo za vedno ostala del nogometne folklore. Diouf je znova ušel svojemu čuvaju in se izognil drsečemu startu Franka Leboeufa. V kazenski prostor je poslal dobro žogo, ki jo je z nekaj truda čez črto poslal Papa Bouba Diop. Sledila je ekstaza na tribunah in nepozabljivo slavje senegalskih igralcev. Diop je slekel dres in ga položil na tla, okoli preznojene bele majice pa je nato zaplesala večina senegalske zasedbe.
V drugi polovici igre so Francozi sicer vršili pritisk na afriška vrata, čisto na vsako vprašanje pa je čuvaj mreže Tony Sylva našel odgovor. Po dolgem obleganju senegalskih vrat je glavni delilec pravice Ali Bujsaim končno odpiskal konec.
Šok v Seulu, slavje v Dakarju in razočaranje v Parizu ... No, veselil se je tudi kakšen del francoske prestolnice. Zmaga ni bila pomembna zgolj zaradi treh točk, temveč je pomenila nekaj več. Osem let, preden je Siphiwe Tshabalala dosegel "gol za vso Afriko" na mundialu leta 2010, so Senegalci svoji celini prinesli eno izmed prvih velikih nogometnih zmag. Nadvlada varovancev Metsuja je bila simbolična tudi zaradi znane zgodovine med obema državama. Vieira je bil recimo rojen v senegalski prestolnici, velik del afriške zasedbe pa je vzklil v Franciji.
Leta 2026 se bosta ekipi spet srečali. Senegal je v vmesnem času nogometno napredoval, pred štirimi leti so prvič osvojili afriški pokal narodov. V vnovičnem dvoboju proti Franciji jih bo vodil eden izmed herojev tiste kultne ekipe izpred 23. let, Aliou Cisse, ki si bo prizadeval, da bi še drugič šokiral nogometno javnost.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.