95 minut igre, 3 zadetki in zgodovinski uspeh!

Gledanje nogometnih tekem je v Egiptu neke vrste nacionalni šport. Naj gre za špansko, angleško ali italijansko ligo, Ligo prvakov, Ligo Evropa ali lokalna prvenstva: na večer, ko je na sporedu nogometna tekma, so kavarne in bistroji polni ljudi (večinoma moških), ki fokusirani na srednje velike ekrane srebajo čaj in si z vodno pipo hladijo bolj ali manj načete živce. Še posebej zanimivi so veliki derbiji lokalnih moštev Zamalek in Al Ahli, ki bi jih v Sloveniji lahko primerjali z dvoboji med Mariborom in Olimpijo. Gre torej za večne rivale, po končanih tekmah pa pogosto padajo težke besede, nemalokrat tudi udarci.

A ko na nogometno zelenico stopi egiptovska izbrana vrsta, postane povsem vseeno, kdo navija za koga. Takrat vsi Egipčani dihajo kot eno, za svojo državo. In včeraj je bilo to še kako jasno čutiti. Na egiptovskih ulicah je že ves pretekli teden vladala nenavadna napetost. Kot da se pripravlja nekaj velikega, nepojmljivega. Da se ljudje pripravljajo na nogometno tekmo Egipta proti Demokratični republiki Kongo, sem dojela šele, ko sem domačinki v Hurgadi predlagala, da bi se v nedeljo zvečer dobili na pijači, pa me je gladko zavrnila, češ da bo šla s soprogom gledat nogometno tekmo. To se mi je zdelo nenavadno, glede na to, da se ves čas jezi, kako njen dragi ne počne nič drugega, kot cele večere sedi v bifeju in gleda nogomet.

V Egiptu se nogomet gleda v gostilni, s prijatelji

Ne glede na to, da sama nisem neka velika nogometna navdušenka, sem se tako včeraj malo pred osmo uro zvečer tudi sama odpravila v enega izmed bifejev. Čeprav živim čisto blizu, me je prijatelj prepričal, da je bolje, če greva z avtomobilom. »Boš potem videla, zakaj,« mi je dejal. Na poti, ki je bila zaradi avtomobila namesto običajnih 500 metrov dolga kilometer in pol, so ulični prodajalci ob cesti prodajali egiptovske zastave vseh velikost. Kaj prodajali, praktično metali so jih skozi odprta okna avtomobilov. Takrat sem se zamislila, kako nam Slovencem v resnici manjka tega občutka narodne pripadnosti, saj doma nikoli nismo imeli slovenske zastave, kaj šele, da bi ob tekmah slovenske reprezentance z njo tekali gor in dol po ulici.

Gostilnica je bila polna ljudi in ko sem vstopila, me je natakar okaral, češ da zamujam, saj se je tekma pričela ob sedmih. Glede na to, da je rezultat 0:0, nisem prav nič zamudila, sem mu v smehu odvrnila. Komajda sem našla improvizirano prosto mesto s pogledom na televizijski ekran in bolj kot igro opazovala ljudi, kako viharno so se odzivali na vsako dobljeno ter izgubljeno žogo domače izbrane vrste. Tekma je potekala na stadionu Borg El-Arab v Aleksandriji, ki ima 86 tisoč sedežev. In včeraj so bili prav vsi zasedeni. Arena je pokala po šivih. Ko je v 66. minuti domači reprezentačni as Mohamed Salah, sicer napadalec angleškega Liverpoola, zabil gol, je zbrana družba skočila na noge. Začelo se je glasno veselje, padali so objemi in nova naročila čaja ter vodne pipe.

Konec sanj?

V 88. minuti srečanja, torej skoraj tik pred koncem, je rezervist Demokratične republike Kongo Bouka Arnold izenačil rezultat in smeh je v trenutku potihnil. Nadomestil ga je obup in čeprav sem vmes izvedela, da je to predzadnja tekma kvalifikacij in da ima Egipt, če v naslednjem krogu premaga Gano, še vedno možnost uvrstitve na mondial, to domačinom ni bila uteha. Prepričani so bili, da je sanj o trenutku, na katerega čakajo 28 let, konec. Ko je četrti sodnik po preteku 90 minut pokazal, da sledi še 5 minut podaljška, se je napetost začela stopnjevati. Videti je bilo, kot da so gledalci začutili, da pa je še vedno nekaj upanja.

Upravičeno. Egiptovska izbrana vrsta je napadala na vso moč, videlo se je, da si v tistem trenutku te zmage želijo bolj kot česar koli. Minuto pred iztekom podaljška so izsilili strel z bele točke. Jasno je bilo, da ta penal odloča o vsem. Vlogo odločevalca je ponovno prevzel Mohamed Salah, nogometaš, za katerega sem pozneje izvedela, da je bil v domovini nekoč označen za zgubo, iz katere ne bo nič, a se je po selitvi v nogometno Evropo izkazalo ravno nasprotno. Odlična priložnost, da zapre usta narodu, sem si mislila. Napetost v bifeju je dosegla vrhunec. Številni so vstali na noge in se povsem približali zaslonu. Kot da želijo prvi videti, ali bo padel zadetek ali ne. Sama nisem videla ekrana, a ko se je začelo huronsko kričanje, mi je bilo jasno, da je Egipt zadel in da sem del zgodovinskega trenutka za to državo.

Vsi s(m)o čakali samo na en žvižg

Sledila je verjetno najdaljša minuta v življenju egiptovskih nogometnih navdušencev in ko je sodnik odpiskal konec tekme, so ljudem popustile zavore. Prostor so zavzeli objemi, poljubi, smeh, veselje, skakanje v zrak. A to je bil šele začetek. Ulice so preplavili veliki ognjemeti, avtomobili, ki so se vozili po ulicah, so imeli prižgane vse štiri smernike, glasno so hupali in skozi okna vihteli egiptovske zastave. Tudi natakarji v kavarnah so se ogrnili v nacionalni simbol in takoj je sledil čaj na račun hiše. Egipt si je z zmago in novimi tremi točkami (skupaj jih ima sedaj 12) tekmo pred koncem zagotovil dokončno prvo mesto na lestvici skupine E in s tem nastop na svetovnem prvenstvu v Rusiji prihodnje leto.

Nekaj minut po končani tekmi sem se odpravila proti domu in niti v sanjah si nisem mislila, da bo ta trajala več kot eno uro. Tako je, za kilometer in pol poti do doma sva s prijateljem porabila debelo uro, saj so glavne prometne ulice v Hurgadi zavzeli navijači. Bobni, svetlobni efekti, bakle, rakete, petje ples, egiptovske zastave – tako lahko v nekaj besed strnem dogajanje na glavni prometni ulici Sheraton, po kateri sem se ujeta v avtomobilu prebijala do doma. Prometni policisti, ki naj bi načeloma skrbeli za pretočnost prometa na ulicah, so samo stali ob strani, se iskreno veselili, nekateri so celo delali 'selfieje' in snemali pestro dogajanje na ulici. Pa ne za poznejše pisanje kazni, temveč za spomin na dogodek, na katerega je egiptovski narod čakal 28 let. Pisalo se je namreč leto 1990, ki so se Faraoni nazadnje uvrstili na svetovno prvenstvo v nogometu, ki je takrat potekalo v Italiji.

V Rusijo na kamelah?

Po dobri uri prebijanja skozi prometni kaos in številnih praskah na avomobilu (avti so se namreč zaradi gneče poskušali držati tesno skupaj, zato je velikokrat prišlo do stika z vseh strani), sem vendarle uspela priti do doma. A spanja je bilo to noč bolj malo, saj se je na ulicah rajalo praktično vso noč. Danes, dan potem, so oči in misli Egipčanov že usmerjene proti Rusiji. V raznih skupinah na družbenih omrežjih najbolj zagreti navijači že iščejo letalske karte in vstopnice za tekme svetovnega prvenstva, številni se šalijo, da v Egiptu ne potrebujejo povratka ruskih turistov (Rusija je namreč po strmoglavljenju ruskega letala Airbus  A321, namenjenega v Sankt Peterburg, nad Sinajem, prekinila vse letalske povezave z Egiptom), saj bodo Egipčani prišli na obisk v Rusijo, pa tudi če bodo do tja jahali na kamelah. Glede na dogajanje včeraj, bi rekla, da se res zna najti kakšen pogumnež, ki bo ubral tako pot. Pustimo se presenetiti.