Evropske reprezentance z izjemo Francije in Norveške prvenstva niso odprle v velikem slogu. Sedem od prvih desetih ekip s stare celine ni zmagalo na uvodni tekmi. Govorilo se je o vročini, vlagi, dolgih potovanjih in težavah z aklimatizacijo. Severna in srednja Amerika sta evropskim ekipam ponudili drugačne pogoje, kot so jih vajene.
Velika tekmovanja so maraton, ne sprint
Čeprav je razširitev svetovnega prvenstva na 48 reprezentanc ponudila več priložnosti Afriki, Aziji in Severni Ameriki, se je razmerje moči v zaključku turnirja znova nagnilo na evropsko stran.
Kljub debaklu, ki si ga je na tem mundialu privoščila Nemčija, prihaja šest od osmih četrtfinalistov iz Evrope. Izpadle so že vse tri sogostiteljice prvenstva – Kanada, Mehika in Združene države Amerike ter petkratni svetovni prvaki Brazilci, ki jih je izločila Norveška.
Vikingom so se v četrtfinalu pridružili še Belgijci, Francozi, Angleži, Švicarji, Španci in aktualni prvaki Argentinci ter Maročani.
Morda je največji paradoks sodobnega nogometa prav ta, da tudi uspehi drugih celin pogosto nosijo evropski podpis.
Skoraj četrtina vseh igralcev na letošnjem svetovnem prvenstvu zastopa državo, v kateri niso bili rojeni. Velik delež teh nogometašev prihaja prav iz evropskih držav, kjer so odraščali in se nogometno razvili, nato pa izbrali reprezentanco svojih staršev ali starih staršev. To velja še posebej za edino afriško državo, ki se je uvrstila v četrtfinale.
Maroko: simbol nove ere reprezentančnega nogometa
Kljub porazu proti Franciji je Maroko na tem prvenstvu znova pustil dober pečat. Najuspešnejša afriška reprezentanca zadnjih let je odličen primer razvoja sodobnega reprezentančnega nogometa. Večina nosilcev igre in največjih zvezdnikov te severnoafriške države je namreč odraščala v državah zahodne Evrope. Na uvodni tekmi mundiala proti Braziliji so Maročani začeli z začetno enajsterico, v kateri ni bilo niti enega nogometaša, rojenega v državi, ki jo je zastopal.
Si lahko Evropa pripne 13. zvezdico?
Argentina ostaja edina ekipa, ki lahko prepreči novo, že 13., zmagoslavje evropske reprezentance na svetovnem prvenstvu. Večina javnosti največ možnosti pripisuje Franciji, ki že celotno prvenstvo deluje prepričljivo. Španija in Anglija iz tekme v tekmo igrata bolje, Norveška in Švica sta na tem prvenstvu že presenetili favorite.
Čeprav se je zdelo, da je evropski nogomet že dosegel svoj zenit, se je ob koncu znova izrisala dobro znana silhueta – evropska prevlada.
FIFA svetovno prvenstvo je najprestižnejši mednarodni nogometni turnir, ki se odvija vsaka štiri leta. Prvič je bilo organizirano leta 1930 v Urugvaju. Turnir združuje najboljše reprezentance iz vseh celin, ki se skozi kvalifikacijske cikluse borijo za naslov svetovnega prvaka, kar velja za vrhunec nogometne kariere vsakega igralca.
Aklimatizacija je proces, pri katerem se telo športnika prilagodi na spremenjene okoljske pogoje, kot so visoka nadmorska višina, ekstremne temperature ali visoka vlažnost zraka. Za vrhunske športnike je ključno, da pridejo na prizorišče tekmovanja dovolj zgodaj, saj se mora organizem prilagoditi na drugačen pritisk in podnebje, kar zmanjša tveganje za utrujenost in izboljša fizično zmogljivost med tekmo.
V sodobnem nogometu se vedno več igralcev odloča za nastopanje za državo svojih staršev ali starih staršev, tudi če so sami rojeni ali odraščali drugje. FIFA pravila dovoljujejo igralcem z dvojnim državljanstvom, da izberejo reprezentanco, pod pogojem, da izpolnjujejo določene kriterije o poreklu. To je pogosto povezano z migracijskimi tokovi, kjer nogometaši izkoristijo vrhunsko nogometno izobrazbo v evropskih akademijah, hkrati pa ohranijo čustveno in družinsko povezanost s svojo domovino.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.