Alireza Beiranvand je ime, ki je bilo pred prvenstvom znano le redkim poznavalcem nogometa, številni pa ga bodo po zaključku mundiala (verjetno) tudi kaj hitro pozabili. A zgodba iranskega vratarja, ki je s svojimi predstavami navdušil na tem svetovnem prvenstvu, le redke pusti ravnodušne. Na dolgo in široko so se o 25-letniku razpisali tudi pri angleškem The Guardianu. Beiranvand je bil rojen v mestu Sarabias, družini, ki se je vseskozi selila, saj so bili nomadi in so iskali travnike za njihove ovce. Je najstarejši otrok, zato je tudi največ dela padlo na njegova pleča. Bil je pastir, a ko je imel le nekoliko prostega časa, je igral nogomet in lokalno igro imenovano dal paran, katere cilj je čim dlje vreči kamen. Ko je bil star 12 let, je treniral za lokalno moštvo, a kariere ni začel v golu, ampak v konici napada. V vlogi vratarja se je preizkusil šele, ko se je prvi čuvaj mreže poškodoval. Beiranvand ga je zamenjal in takoj navdušil. Želel je postati vratar, a njegov oče, Morteza Beiranvand se s tem ni strinjal. Želel je, da je njegov sin delavec, ne nogometaš.

"Moj oče ni maral nogometa, želel je, da delam. Celo raztrgal je moja nogometna oblačila in rokavice. Zato sem velikokrat igral z golimi rokami, brez rokavic," je za The Guardian povedal vratar, ki se je zaradi neodobravanja očeta odločil zbežati od družine. Sposodil si je denar in se z avtobusom odpeljal do Teherana. Na poti je srečal Hosseina Feiza, ki je bil trener ene od nogometnih ekip. Slednji je Beiranvand dejal, da se lahko pridruži moštvu, a mora zato plačati 200.000 tomanov (približno 40 evrov), a Beiranvand denarja ni imel. "Spal sem pred vrati nogometnega kluba. Zjutraj sem se zbudil in videl, da so pred menoj kovanci. Ljudje so mislili, da sem berač. Takrat sem prvič po dolgem času pojedel okusen obrok," priznava brez dlake na jeziku. Feiz se ga je nato končno usmilil in mu dovolil, da se pridruži treningom brez plačila. Nekaj časa je nato živel pri soigralcu in se zaposlil v šivalnici. Njegova naslednja služba je bila v avtopralnici, kmalu zatem pa je spoznal trenerja moštva Naft-e-Tehran in se mu pridružil.

Delo je dobil v piceriji, kjer je tudi prenočeval. Nekoč je v picerijo vstopil njegov trener in Beiranvand ga je moral postreči. Tega sprva ni želel storiti, saj ga je bilo sram, a lastnik ga je vendarle prisilil v to. Beiranvand je nekaj dni zatem dal odpoved. Težko je našel naslednjo službo, na koncu pa je pristal pri čiščenje ulic. Včasih je moral sam pomesti mestni park, s tem pa je tudi ohranjal dobro telesno pripravljenost za tekme. Sledil je nov udarec. V Naftu je prejel odpoved, saj so slišali, da je treniral z drugim moštvom. Želel si je zagotoviti mesto v ekipi Home, a mu trener ni želel ponuditi pogodbe. Prepričan je bil, da so njegove sanje o profesionalni nogometni karieri mrtve. Nato se mu je nasmehnila sreča.