Neymar ni vprašanje forme. Neymar je vprašanje vere.

Vemo, da je Brazilija narod, ki je zelo veren. In ta njihova religija se imenuje tudi nogomet. Za njega živijo, za njega se žrtvujejo, za njega slavijo. Ko je Carlo Ancelotti objavil seznam nogometašev, ki bodo Brazilijo zastopali na letošnjem mundialu, je bilo eno ime glasnejše od vseh drugih. Ime, ki je razdelilo nogometno javnost in se pred začetkom prvenstva pojavljalo pogosteje kot katerokoli drugo. No, vsaj v Braziliji. Je Neymar po treh letih negotovosti res še igralec za tako veliko tekmovanje ali je Brazilija s seboj odpeljala predvsem simbol?

Dejstvo je, da ni samo nogometaš. Je del države, ki je plesala, jokala, provocirala, pretiravala, izgubljala in se vedno znova vračala. Ko je proti Škotski po kar 981 dneh spet oblekel brazilski dres, ni šlo za taktično menjavo, daleč od tega, pa je trenutek vseeno pripadel njemu. Na igrišču se ni spremenila samo postavitev, spremenilo se je nekaj drugega, spremenila se je energija. Ljudje niso vstali zaradi menjave, vstali so zaradi človeka. In če lahko en igralec spremeni vzdušje celotnega stadiona, ali mu potem res ni mesta na svetovnem prvenstvu?

Morda odgovora ne bomo dobili niti po koncu prvenstva, toda prvega pa smo dobili že v trenutku, ko je stopil na igrišče.

Zdelo se je, kot da celoten svet čaka to dejanje, kajti v hipu so dogodek obeležili vsi največji svetovni mediji. Presenetljivo so bili precej pozitivni, kot da je to nekaj, kar se je preprosto moralo zgoditi. Ali pa so v vsem skupaj prepoznali njegovo vztrajnost, borbo in neizmerno željo. Kljub številnim dolgotrajnim poškodbam je ljubezen do nogometa, domovine in brazilskega dresa očitno premagala vse.

Neymar je eden redkih nogometašev, ki ga imajo Brazilci radi tudi takrat, ko jih prekleto jezi. Z najširšim nasmehom je tokrat vkorakal na igrišče, presrečen, da lahko znova pomaga svoji državi. Državi, ki je svetovno prvenstvo nazadnje osvojila leta 2002, kar je za enega najbolj nogometnih narodov na svetu absolutno predolgo čakanje. Dolgih 24 let si torej že želijo naslov pripeljati nazaj v domovino. Jim bo uspelo?

Nekateri so prepričani, da jim ravno zaradi njega ne bo, spet drugi, da ga Brazilija potrebuje bolj, kot on potrebuje njo. Dejstvo je, da brazilski zvezdnik ni prihodnost Brazilije, je pa njen najboljši spomin. Z 79 zadetki prvi strelec v zgodovini reprezentance. Pele jih ima 77. Toda ta spomin je še kako živ.

In prav zato razprava nikoli ni bila samo nogometna, kajti že dolgo ni več vprašanje le, koliko lahko Neymar še ponudi na igrišču ... Vprašanje je bolj, kaj pomeni Braziliji?

In če so nekateri prepričani, da je na svetovnem prvenstvu samo zato, ker je italijanski strateg podlegel pritiskom z vrha brazilske zveze, sem sama prepričana, da so marketinške mline preglasili navijači. "O Ney na Copa do Mundo" je bil najverjetneje eden najpogosteje izrečenih stavkov Brazilcev v zadnjem obdobju. Brez kakršnegakoli vpliva, ozadja, raznih mučk in prevar. Samo iskrena želja, da bi svojega princa spet videli na zelenici, igrati za njihovo državo. In če se vrnemo na začetek, k temu, kako močno je nogomet vpet v življenja te južnoameriške države, zakaj bi si v svetem dresu želeli nekoga, ki bi jim lahko več vzel kot pa dal? Zakaj nekoga, ki ni sposoben države vrniti na nogometni vrh?

Zatrdimo lahko, da selektor zagotovo ni vpoklical najboljšega Neymarja, niti najhitrejšega. Je pa vpoklical človeka, ki ga v slačilnici poznajo in cenijo. Človeka, ki je nosil pritisk celotne države, ko so bili nekateri njegovi soigralci še otroci.

Po koncu tekme je tam obsedel v solzah. Tokrat prvič po dolgem času ne zaradi razočaranja, ampak zaradi sreče. Kakšne bodo njegove zadnje solze na tem prvenstvu, danes ne ve nihče.

Vemo pa nekaj drugega, da če Brazilci nogomet res doživljajo kot svojo vero, potem Neymar zanje že dolgo ni le nogometaš, ampak eden tistih, zaradi katerih še vedno verjamejo.